Slovensko mikrobiološko društvo je svojo 60. obletnico obstoja, ki jo je praznovalo leta 2020, obeležilo z izdajo knjige esejev z naslovom Majhno, manjše, najmanjše. Gre za zbirko devetih esejev o mikrobiologiji, katerih avtorice in avtorji so raziskovalke in raziskovalci z različnih področij te vede. Cilj knjige je po besedah obeh urednic, doktorice Maje Rupnik in doktorice Romane Marinšek Logar, predvsem osvetliti, kako pomembni so mikroorganizmi, in bralstvu približati njihov nevidni svet, za katerega ugotavljamo, da odločilno vpliva na naša življenja. 

Mikrobiologija je relativno mlada veda, saj se je specializirala pred približno 100 leti, kar je seveda povezano z dejstvom, da preučuje organizme, ki jih ljudje ne moremo videti s prostim očesom. Vsekakor pa ne gre le za preučevanje organizmov, ki dosegajo mikrometrski red velikosti - to je tisočinka milimetra - in med katere uvrščamo bakterije, arheje, alge, enocelične živali in glive. Gre tudi za preučevanje še manjših organizmov premera nekaj nanometrov, med katere štejemo človeške, živalske in rastlinske viruse ter bakteriofage, kot strokovno poimenujemo viruse bakterij.

Knjiga Majhno, manjše, najmanjše obsega dobrih 100 strani, kar je za zainteresirano bralko ali bralca, ki bi rad kaj več izvedel o mikrobiologiji, priročen format. Eseji povečini obsegajo sedem do deset strani besedila, ločijo pa jih fotografski portreti izbranih mikrobioloških bitij. Splošna definicija eseja je, da gre za na pol umetniško na pol znanstveno prozaično literarno zvrst, za katero je značilno, da avtor ali avtorica v njem obravnavano temo osvetljuje s subjektivnega stališča. S pisanjem si poskuša navidezno šele sama ustvariti jasno mnenje o predmetu pisanja in ga zato obravnava z različnih strani. Esejistični pristop knjige tako omogoči kontekstualizacijo znanstvenih spoznanj, ki jih ponudijo avtorji in avtorice, ki se strokovno ukvarjajo s predstavljenimi področji mikrobiologije. 

Izpostaviti je treba, da namen knjige ni podati dejstev na didaktičen oziroma učbeniški način, ampak prek poljudnih primerov ponuditi vpogled v različna polja raziskovanja, na katera sega mikrobiologija. Kot pravi Hegel, pa je pot k vedi že sama veda, in tega se bralstvo ne sme ustrašiti. Se pa skuša vsak esej približati bralstvu na način, da vzpostavi vez z našim vsakdanom - čeprav so mikroorganizmi našim očem nevidni, je dejstvo, da so vseprisotni. Z vsakim vdihom denimo potegnemo v svoja pljuča na milijone bakterij, virusov in glivnih spor; na koži nas naši mikrobni simbionti ščitijo pred napadom mikrobnih patogenov iz okolja, v črevesju pa razgrajujejo določene spojine iz zaužite hrane, ki jih naše telo ne zna … Tudi ko smo v kontaktu z drugimi ljudmi, rastlinami, živalmi ali površinami - denimo ko primemo kljuko ali pa nekomu sežemo v roko - na dlani ostanejo mikrobne sledi interakcij. Kako zelo smo vsak trenutek povezani ne le z okoljem, temveč tudi z milijardami bitij, ki si jih izmenjujemo med seboj, smo se začeli zavedati šele zadnje stoletje oziroma še bolj zadnja desetletja.

A vrnimo se nazaj h knjigi. Otvoritvena tema prvega eseja - mikroorganizmi, ki živijo v ekstremnih razmerah, kot so soline ali ledeniki - se sicer na začetku branja morda ne zdi najbolj povezana z našim vsakdanjim življenjem. Vendar si bralka ali bralec kaj kmalu premisli, ko se izkaže, da ekstremofilne organizme najdemo v skorajda vsakem gospodinjstvu. Eseji tako popeljejo skozi vrsto tematik od vloge drobnoživk pri pridelavi ter pokvarljivosti hrane - spomnimo se na fermentacijo vin, piva, sira, jogurta ali kombuče - njihove aktualne vloge v bioloških čistilnih napravah, čiščenju blata ter razstrupljevanju tal; industrijskih kompleksov celičnih tovarn, ki proizvajajo zdravilne učinkovine, denimo antibiotike ali inzulin; do naših simbiontnih mikroorganizmov, brez katerih ne moremo preživeti, ter nenazadnje tudi do tistih mikroorganizmov, ki si jih v dobrem in slabem delimo z ostalimi živalmi. Ja, med slednjimi je vsekakor tudi virus SARS-CoV-2. Teme se dotaknejo tudi najštevilnejših prebivalcev planeta, virusov, dva eseja pa sta specifično posvečena socialnemu življenju mikrobov - komunikaciji, ki poteka prek signalnih molekul, in pa posebnemu načinu mikrobne tubiti oziroma rasti - biofilmu.

Skozi eseje tako spoznavamo različna tematska polja, na katerih skušajo mikrobiologi in mikrobiologinje razreševati mikrobne uganke in probleme. Vendar vsebinsko gledano vrednost esejev ni v dokazovanju uporabnosti mikrobioloških spoznanj, ampak v približevanju mikrobioloških konceptov. Tehnološki preboji in metode so namreč v zadnjih desetletjih omogočili izjemna odkritja in spoznanja, ki pa jim laična javnost ne uspe vedno slediti in jih razumeti.

Tako tudi v primeru biologije oziroma ožjega polja mikrobiologije ostaja v splošni javnosti mnogo nerazumljenih ali narobe razumljenih konceptov. Pogosto je denimo nejasno, kaj so in kakšno vlogo v znanosti igrajo modelni organizmi ter kaj je genska manipulacija oziroma genski inženiring bakterij ali rastlin. Širši javnosti prav tako pogosto ni dovolj jasno, zakaj v epidemiologiji govorimo o živih organizmih kot vektorjih prenosa okužb in iz katerih razlogov so virusi smatrani za žive. Prav tako bi bilo smiselno laično javnost poučiti o tem, ali se sploh da določiti, kaj je zdravo ravnovesje v trikotniku odnosov med našim telesom, mikrobioto in imunskim sistemom. Zadnja leta pa se v mikrobiologiji veliko govori tudi o konceptu mikrobnih biofilmov, ki predstavljajo poseben način rasti, pri katerem se mikrobne celice obdajo s polisaharidnim ovojem, ki jim omogoči, da rastejo na praktično vsaki površini, tudi telesnih površinah, zobeh in medicinskih implantatih.

Knjiga esejev, ki jo je izdalo Slovensko mikrobiološko društvo, skuša tako prek različnih aspektov človeških življenj tematizirati in približati osnovne koncepte mikrobiologije. Seveda pa ne gre za abstraktne filozofske pojme, temveč za v praksi uporabljene metode, tehnike in analize, ki so v tekstu razložene na različnih že omenjenih primerih.

Poleg dejstva profane vseprisotnosti mikroorganizmov v vseh porah in na vseh površinah našega življenja pa je stična točka skorajda vseh esejev tudi risanje širše slike. Mikrobiološka perspektiva namreč odpira širši horizont ekologije, torej okolja, v katerem smo vsi povezani. Zato ni presenetljivo, da se marsikateri esej v zaključku naveže na okoljevarstveno tematiko. Vsebinski krog esejev, ki se začne v ekstremnih okoljih planeta in naših gospodinjskih napravah, nas v zaključku zadnjega eseja ponovno spomni na pomembnost mikrobov in biogeokemičnih ciklov, ki poganjajo življenje našega planeta.

Za zbirko esejev Majhno, manjše, najmanjše lahko tako rečemo, da je namenjena zahtevnim bralkam in bralcem - tistim, ki ne vedo veliko o mikrobiologiji, pa bi si želeli o tem razširiti obzorja. Vsekakor je super, da imamo končno v slovenskem jeziku knjigo, ki skuša mikrobne prebivalce in njihove procese približati tudi tistim, ki se o njihovi vlogi do sedaj niso veliko spraševali.