Zavarovana območja so eden izmed načinov varstva narave. Na Zemlji je zavarovanih 14 odstotkov površine kopenskih ekosistemov. Meje zavarovanih območij, kot jih poznamo danes, pa so postavljene glede na pretekle podnebne razmere in ne predpostavljajo posledic globalnih podnebnih sprememb. V nedavno objavljeni raziskavi sta znanstvenika objavila rezultate, ki kažejo na to, da je prihodnost zavarovanih območji zaradi podnebnih sprememb odvisna od širjenja na nezavarovane predele.

Globalne podnebne spremembe povzročajo migracijo živalskih in rastlinskih vrst. Te se z območij, ki so bila nekoč primerni habitati, selijo v višje geografske lege in severneje oziroma južneje po geografski širini. Tako se nekoč zavarovana območja ne skladajo več s habitati, v katerih smo lahko opazovali visoko stopnjo biotske pestrosti. Zato sta avtorja članka v raziskavi predlagala sodelovanje zavarovanih območij s sosednjimi ter z nezavarovanimi okolji, kamor se nekatere vrste selijo. Predpostaviti pa sta poskusila tudi posledice in koristi takšnega sodelovanja.

Za kvantitativno vrednotenje naravovarstvenega sodelovanja na globalni ravni sta avtorja članka analizirala zavarovana območja, ki jih priznavata organizaciji Program Združenih narodov za okolje in Svetovna zveza za varstvo narave. V raziskavo so bila vključena območja, večja od 60-ih kvadratnih kilometrov. Avtorja sta predpostavila možnosti ohranjanja biotske raznovrstnosti zavarovanih območji v različnih scenarijih. Tako obstajajo opcije, da posamezna zavarovana območja ostanejo še naprej enako izolirana, da izkoristijo potencial sodelovanja z bližnjimi zavarovanimi območji ali pa da sodelujejo z območji, ki niso zavarovana.

Avtorja članka sta ugotovila, da je sodelovanje z drugimi zavarovanimi in nezavarovanimi območji ključnega pomena za ohranjanje biotske pestrosti habitatov, v katerih bo zaradi podnebnih sprememb prihajalo do migracij živalskih in rastlinskih vrst. Okolja, kjer bo potrebnega največ sodelovanja pri širjenju in združevanju zavarovanih območji, so gorovje v Sierri Nevadi, jugovzhodna Mehika, Andi in zahod Južne Amerike, severozahodna Afrika, severni del Arabskega polotoka ter stepe Himalaje in Tibetanske planote. Za konec avtorja članka pozivata k spodbujanju zakonodaje in politik, ki podpirajo prilagajanje podnebnim spremembam v državah in vključujejo mednarodno sodelovanje.