Raziskovalna skupina z britanskih in ameriških univerz je v reviji Nature objavila raziskavo, v kateri so preučili potencial za shranjevanje toplogrednih plinov, ki ga ima prst. Pri raziskavi so se osredotočili na uporabo tehnologije, poljedelskih praks in politik, ki bi omogočale povečano shranjevanje toplogrednih plinov v prsti na globalni ravni.

Pomembnost vplivanja prsti na toplogredne pline se kaže v sledečih številkah. Kmetijstvo in gozdarstvo prispevata približno četrtino s strani človeka povzročenih izpustov toplogrednih plinov. Od tega pa sta skoraj dve petini izpustov iz prsti - večinoma v obliki didušikovega oksida in metana. Sprememba gozda v kmetijske površine povzroči izpuste zalog ogljika v ozračje, kar zmanjša količino ogljika v zemlji. V prsti je shranjenega trikrat več ogljika, kot ga je v ozračju v obliki ogljikovega dioksida in kar dvestoosemdesetkrat več od letnih izpustov ogljikovega dioksida. S povečanjem shranjevanja toplogrednih plinov v prsti za le nekaj procentov bi torej lahko zelo zmanjšali človeški vpliv na podnebne spremembe.

Raziskovalci kot ukrepe za dosego podnebno ustreznih prsti navajajo uporabo trajnic na iztrošenih zemljiščih ali njihovo ponovno zamočvirjanje. Sledijo bolj smotrna uporaba gnojil, kolobarjenje, zmanjšanje oziroma izničenje obsega oranja in uporaba modificiranih žit, ki bi imela globlje korenine. Zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, ki jih povzroči gnitje rastlin, pa bi lahko dosegli z večjo rabo komposta in biooglja.

Raziskovalci so se v članku posvetili tudi pregledu tehnologij za spremljanje prsti in predvidevanje izpusta toplogrednih plinov zaradi poljedeljstva. Kljub potencialu, ki ga ima prst za shranjevanje toplogrednih plinov, pa avtorji opozarjajo, da utegne blagodejni učinek trajati le od dvajset do trideset let, dokler ogljik v prsti ne doseže ravnotežnega stanja.

V reviji Nature Genetics poročajo o odkritju z Gladstone Institutes, kjer so razvili nov način prebiranja človeškega genoma. Z novo metodo lahko z veliko natančnostjo predvidimo, na katerih mestih nekodirajoča DNK tvori interakcije s kodirajočo DNK in vpliva na njeno izražanje.

Okoli 98 odstotkov človeškega genoma je nekodirajočega, kar pomeni, da ne vsebuje genov in tako ne kodira beljakovin. Večina te DNK pa vseeno ni brez pomena. Eden od namenov določenih odsekov nekodirajoče DNK je ojačevanje izražanja genov. Ojačevalci so lahko od tarčnega gena zelo oddaljeni, zato se njihovi odseki na DNK stikajo s pomočjo velikih zavojev ali zank, ki jih tvori veriga DNK.

Raziskovalna skupina je s pomočjo strojnega učenja razvila metodo, imenovano TargetFinder. Analizirala je stotine obstoječih podatkovnih zbirk in preučevala vzorce stikanja ojačevalca s promotorjem gena, ki jih omogočajo zanke na DNK. Tako so ustvarili modele, ki to stikanje predvidevajo veliko natančneje in enostavneje od dosedanjih laboratorijskih metod. S tem bodo olajšali iskanje novih terapevtskih tarč za zdravljenje genetskih bolezni.

O ojačevanju in promoviranju toplogrednih plinov v prsti sva poročala Jaka in Maja.