Sile Sirije

Sile Sirije

Aktualno-politična novica
sirija

Vrenje arabske pomladi je leta 2011 zajelo tudi Sirijo. V državi je že od leta 1970 vladala družina Asad. Oče trenutnega predsednika Bašarja Al Asada - Hafez - je do oblasti prišel prek vojaškega vpliva in članstva v arabski socialistični stranki Ba’ath, ki je leta ‘63 izvedla državni udar.

Leta 1970 se je v Siriji začel tudi vzpon Muslimanske bratovščine. Upori islamistov so dosegli vrhunec leta ‘82, bratovščina pa je organizirala tudi napade na sirske vojake. Sirska vojska je z obleganjem mesta Hama zadušila upor in ubila več tisoč civilistov.

Leta 2000 se je oblast z volitvami s samo enim kandidatom prenesla z očeta na sina. Zmanjšanje državne represije je pripeljalo do gibanja Damaskovska pomlad, sestavljenega iz intelektualcev. Zavzemalo se je za demokratizacijo in ukinitev izrednih razmer, ki so trajale od leta 1963. Gibanje je sprva doseglo politične uspehe z izpustitvijo stotine političnih zapornikov, a režim se je kaj kmalu spet poslužil starih taktik izrednih razmer. Z represijo je gibanje zadušil.

Ironično so se izredne razmere ukinile aprila leta 2011 zaradi pritiska ljudskih množic. V veljavo je stopil zakon, ki je dovoljeval mirne proteste, a bolj kot ne še vedno zgolj samo na papirju, saj je policija na proteste reagirala z represijo. Kdo točno je na ljudskih vstajah spomladi 2011 v Siriji prvi sprožil puško proti komu in s kakšnim namenom, bo najbrž še dolgo časa ostalo nepojasnjeno vprašanje. Ostaja pa dejstvo, da je režim proti protestnikom posredoval z vojaško silo.

Opozicija Bašarja Al Asada se je oborožila izredno hitro. 29. julija 2011 je nekaj oficirjev izstopilo iz sirske vojske in ustanovilo Free Syrian Army, krajše FSA. Avgusta istega leta je v Sirijo svojega poveljnika poslala tudi Islamska država, ki je želela razširiti kalifat. Kot bomo natančneje proučili pozneje, je znotraj Islamske države v Siriji prišlo do razkola. V vojno vihro so bili posrkani tudi Kurdi, saj jih je ogrožala Islamska država.

Kaotična situacija in prepletanje ekonomskih ter političnih interesov sta v Siriji rodila mnogo militarističnih skupin in organizacij. V tokratni Južni hemisferi bomo naredili pregled glavnih med seboj vojskujočih se struj, njihove moči, politične usmeritve in mednarodne podpore, ki jo prejemajo.

Večletno trajanje konflikta in obsežno dezertiranje puščata posledice na številčnosti sirske vojske. Njena moč se ocenjuje na 80.000 vojakov, torej gre za očitno znižanje z 200.000 kariernih vojakov pred začetkom državljanske vojne, čemur se je lahko prištelo še okrog 300.000 rezervistov. Obenem sta se vse od začetka vojaških spopadov kazali slaba pripravljenost in izurjenost sirske vojske, čemur botruje izguba nadzora nad obsežnimi deli Sirije v prvih letih konflikta in urbani boji v okolici glavnega mesta Damask in ostalih zahodnih mest, kot so Aleppo in Homs. Sirska vojska ima tudi močno sektaško komponento, saj je večina kariernih vojakov alavitov, še posebej med oficirskim kadrom, ki ga naj bi sestavljalo 80 odstotkov alavitov. Posledično ostaja glavna oporna točka Assadovega režima republikanska garda in četrta oklepna divizija. Diviziji nimata le dostopa do najnaprednejše opreme, temveč so njuni pripadniki sestavljeni le iz alavitov pod poveljstvom Bašarjevega brata Maher al-Assada.

V luči pomanjkanja vojaškega osebja so bile leta 2012 ustanovljene sirske nacionalne obrambne sile, okrajšano NDF, sestavljene predvsem iz rezervistov, prostovoljcev in lokalnih obrambnih skupin. Z ustanovitvijo slednjih so poskusili združiti in institucionalizirati lokalne provladne milice in jih vpreči pod okrilje in povelje sirske vojske. Od sirskega režima prejemajo oborožitev in plačo, s čimer so alternativna vstopna točka v boj. Mnogo Sircev namreč ne zaupa v lojalnost vojske, zato se pridružujejo silam NDF. Ustanovitev slednjih sicer ni rasla izključno na plečih Sircev, temveč je organizacijo prevzel iranski general Qasem Suleimani, poveljnik iranskih sil Quds. Pod Suleimanijevo taktirko so se predhodno ustanavljale iraške šiitske milice, ki so ustavile napredovanje Islamske države znotraj Iraka, obenem pa ima močne vezi z libanonsko organizacijo Hezbolah, ki je prav tako pripomogla k organizaciji sirskih nacionalnih obrambnih sil.

Sama oborožitev sirske vojske temelji na zgodovinski bližini Sovjetske zveze in trenutnem prijateljskem odnosu z Rusko federacijo. Posledično se na bojišču na vseh nivojih najdejo dobro znani kalašnikovi in raketomete RPG, slednje tudi v modernejših izvedbah. Na ravni oklepnikov je situacija ista. Dominirajo protipehotna vozila iz sovjetskih časov, natančneje BMP-1 in BMP-2. Od sedemdesetih let naprej naj bi Sirija prejela 1000 vozil prve generacije, v osemdesetih pa 100 vozil druge generacije. Na tankovski fronti je stanje podobno, saj so najbolj številni tanki bivši sovjetski best-sellerji - T55, T62 in T72. Ob začetku krize naj bi Sirska vojska posedovala 1200 tankov T55, petsto T62 in sedemsto oklepnikov T72. Številke so sicer zavajajoče, saj večina tankov ni bila operativna sočasno, temveč so bili skladiščeni po depojih. Od začetka državljanske vojne se je v bojih izgubilo veliko oklepnikov, del njih pa je prek zajema ali prodaje padel v roke opozicijskih sil.

Iran kot zgodovinski zaveznik vse od pričetka državljanske vojne pomaga sirskemu režimu. Prvi del pomoči je finančni, saj naj bi Iran sirskemu režimu vsako leto pomagal z vsaj šestimi milijardami dolarjev. Sočasno se na sirskih tleh udejstvujeta iranska brigada Quds, specializirana za tajne operacije izven iranske države, in iranska revolucionarna garda. Prva naj bi pomagala pri treniranju sirskih provladnih milic, medtem ko je revolucionarna garda večkrat direktno posegla v boje z opozicijo in pri tem utrpela tudi smrtne žrtve. Podobno lahko trdimo za libanonsko organizacijo Hezbolah, ki je prav tako sodelovala v bojih ob boku iranskih sil pri podpori sirskega režima. Ocenjuje se, da je ravno širša iranska pomoč prispevala k zaustavitvi napredovanja opozicijskih sil proti obalam Sredozemskega morja in s tem stabilizirala Assadove preostale centre moči.

Vezi med sirskim režimom in Rusko federacijo segajo še v čas Sovjetske unije, natančneje v čas ustanovitve sovjetskega vojaškega pristanišča v mestu Tartus leta 1971. Tudi po padcu železne zavese sta Ruska federacija in Sirija ostali zaveznici. Četudi je ruska stran pričela z uradnim vojaškim posredovanjem šele pred kratkim, so Rusi na bojišču prisotni že od začetkov državljanske vojne, predvsem kot inštruktorji za trening uporabe ruskega arzenala v sirski vojski.

Prav tako je sirska vojska v zadnjih letih prejela več modernih ruskih vojaških sistemov, med drugim klasične raketometalce BM-30 Smerch in termobarične sejalce smrti TOS1 Buratino. Obenem operira ruske protizračne baterije, med njimi starejše sisteme BUK, KUB, Neva in ostarelega pripadnika linije S, natančneje Dubna S-200. Poleg naštetega ruska vojska že dlje časa sodeluje pri zbiranju obveščevalnih podatkov. Lani je opozicija zajela dvojezično obveščevalno postojanko sirske vojske, poimenovano Center S, kjer so bile poleg cirilice prisotne tudi insignije ruskega vojaškega obveščevalnega oddelka Osnaz GRU. Ob direktnem vojaškem posegu na sirskih tleh je ruska stran v Sirijo napotila svoj najmodernejši arzenal. Tu ne govorimo le o letalih, temveč o novejših protizračnih sistemih S-300, prav tako pa lahko iz posnetkov na medmrežju vidimo uporabo protipehotnih vozil BTR-82a v provinci Latakija, s čimer se lahko sklepa na vsaj delno udejstvovanje Ruske federacije tudi na tleh.

Protisistemske vojaške organizacije v Siriji je težje razčleniti, saj manjše oborožene milice oportuno vznikajo in nato spet poniknejo. V zatonu je med drugimi tudi ena prvih oboroženih uporniških skupin Svobodna sirska vojska. Njeno številčnost je težko oceniti, ocene se grobo opirajo na število dezerterjev iz sirske vojske. Teh naj bi bilo v prvem mesecu nastanka okrog 10 tisoč, do marca naslednjega leta pa že 60 tisoč, med drugim tudi 1.200 generalov.

Dezerterji sirske vojske so s seboj odnesli zgolj lahko orožje. Osnovna oborožitev FSA so tako avtomatske puške kalašnikov, ruski mitraljezi in ročni protitankovski raketometi RPG. V letu 2013 naj bi jim Združene države Amerike namenile 123 milijonov dolarjev pomoči v obliki nesmrtonosne opreme, a številčnost FSA je v zatonu že od leta 2012 dalje. Pripadniki so prestopili predvsem k džihadističnim organizacijam, saj jih je bilo 90 % sunitov. Poleg verskih razlogov je bil razlog za zapuščanje vrst FSA tudi slaba oborožitev.

Sile FSA naj bi sicer sodelovale v letošnji ofenzivi na mesto Idlib, a so imele zgolj podporno vlogo muslimanski koaliciji Vojska zavojevanja. Slednja je aktivna predvsem na področju severozahoda Sirije, ustanovljena pa je bila šele marca letošnjega leta hkrati z drugo ofenzivo na mesto Idlib. Izdatno finančno in vojaško podporo ji nudita Savdska Arabija in Katar, ki zagotavljata slabo polovico potreb koalicije. Glavnino Vojske zavojevanja predstavljata organizaciji Ahrar aš-Šam ali po naše Islamistično gibanje svobodnih mož Levanta in Fronta Al Nusra.

Svobodni možje Levanta predstavljajo eno vojaško najmočnejših skupin, udeleženih v sirski državljanski vojni. Gre za koalicijo islamističnih in salafističnih enot, ki so povezane v brigado. Njeni začetki segajo v čas pred izbruhom oboroženih spopadov, ustanovili so jo namreč islamistični politični zaporniki, ki so bili izpuščeni ob amnestiji med marcem in majem leta 2011.

Politična opredelitev je malce manj radikalna od drugih islamističnih skupin, denimo Fronte al Nusra. Sicer se zavzemajo za vzpostavitev šeriatskega prava, a se omejujejo na območje Sirije. Svojo vlogo pa dojemajo bolj reformistično kot revolucionarno.

Julija 2013 je po navedbah angleškega tednika The Economist štela med 10 in 20 tisoč mož, ki so bili povečini stacionirani v provinci Idlib. Manjše število enot nadzoruje še kontrolne točke v sosednjih provincah na severozahodu Sirije. Oborožitev, ki naj bi jo poleg tiste, zaplenjene sirski vojski, zagotavljal Kuvajt, je celovita, od tankov, lahkega topništva do lasersko vodenih protitankovskih raket. Po podatkih nemških obveščevalnih služb naj bi ji orožje dobavljala tudi Turčija, podpore pa je deležna še iz Katarja.

Turčija naj bi podpirala tudi sunistično džhadistično milico Fronto al-Nusra, ki je članica al-Kajde. Vodi jo abu Muhamad al-Džulani, poveljnik vojske Islamske države v Iraku pod al-Baghdadijem. Slednji ga je z več izkušenimi borci poslal v Sirijo, da bi razširil kalifat. Al-Nusra se je od IS odcepila, al-Džulani pa je ustvaril svoj kalifat v Siriji. Sledil je poskus Islamske države, da si al-Nusro podredi, in nekaj medsebojnih oboroženih spopadov. Več tisoč borcev je iz al-Nusre prestopilo v vrste IS. Poskus podreditve pa ni uspel, saj je bil al-Nusri naklonjen tudi voditelj al-Kajde el-Zawahiri. Ta je posledično zaradi spora tudi prekinil stike z el-Baghdadijem.

Za začetek organizacije šteje napad na vojaški zapor maja in junija 2011, pri čemer so bili izpuščeni islamisti, ki so se pridružili organizaciji. Konec maja 2013 so jo Združeni narodi dodali na seznam terorističnih organizacij, kar pomeni embargo na orožje, prepoved potovanj in zamrznitev premoženja njenim voditeljem, a jo prek Vojske zavojevanja posredno podpirata Katar in Savdska Arabija.

Al-Nusra ima najbolj izkušene borce med sirsko opozicijo. Po poročanju FSA naj bi imela leta 2012 med 6.000 in 10.000 borcev. Samostojno nadzoruje le manjša območja na zahodu Sirije, večja območja na zahodu pa nadzoruje v koaliciji z ostalimi islamističnimi organizacijami. Način bojevanja in arzenal orožja, ki ga poseduje, sta precej podobna tistima, ki jih ima Islamska država. Izvaja samomorilske napade, tudi na civilne tarče, mnogokrat prorežimske medijske hiše, v svojih vrstah pa ima posebej izurjeno ostrostrelsko enoto.

Najbolj zloglasen udeleženec sirske državljanske vojne je nedvomno Islamska država Iraka in Sirije oziroma z arabsko kratico Daeš, ki nadzoruje velik del vzhodne Sirije. Obrise današnje organizacije je Daeš začel dobivati po ameriški invaziji na Irak leta 2003, čeprav so sunitske milice, ki so bile ustanovne članice, obstajale že prej. Leta 2006 je al-Kaida v Iraku skupaj s še šestimi sunitskimi milicami ustanovila koalicijo za boj proti ameriškemu okupatorju pa tudi lokalnim šiitom. Še isto leto se je pridružilo še šest sunitskih skupin in nastala je koalicija Mutajibin, ki je dan kasneje razglasila Islamsko državo Iraka in za emirja tega kalifata proglasila Abu Omarja al-Baghdadija. V naslednjih dveh letih so jih sunitske milice in ameriška vojska potiskali na vse manjše območje, njihov vzpon pa se je začel junija 2012 in še posebej naslednje leto, ko je v seriji napadov z avtomobili-bombami prvič po letu 2008 v Iraku umrlo več kot tisoč ljudi v enem mesecu.

Leta 2014 je Daeš tako v Iraku kot v Siriji hitro rasel in vojaško napredoval. Danes ima Daeš v Siriji in Iraku po ocenah Cie 30 tisoč borcev, po trditvah predstavnikov Kurdov pa celo 200 tisoč. Od tega naj bi bilo med borci Daeša po podatkih Združenih narodov več kot 25 tisoč tujcev iz stotih držav, največ iz Tunizije, Savdske Arabije in Rusije, predvsem Čečenije. K Daešu je kljub vprašljivi stopnji prostovoljnosti prestopilo tudi veliko število tako imenovanih zmernih upornikov, ki so jih na začetku sirske državljanske vojne podpirale ZDA. Do sedaj naj bi na strani Daeša padlo nekaj manj kot deset tisoč borcev.

Glavni vir orožja za Daeš so zaloge padlega iraškega predsednika Sadama Huseina in tudi orožje, ki so ga zasegli domnevno zmernim upornikom ali pa so ga dobili, ko so se jim ti pridružili. Dober vir orožja je tudi bežeča iraška vojska, ki je dobro založena z ameriškim orožjem, s katerim naj bi po jenkijevskem umiku vzdrževala red v državi. Daeš je tako poleg lahkega orožja založen z oklepniki, humveeji, velikim številom poltovornjakov z mitraljezi, izstrelki zemlja-zrak in celo nekaj letali. Uporabljajo tudi bolj nekonvencionalno orožje, kot so samomorilski napadalci, avtomobili-bombe, improvizirane eksplozivne naprave in tudi kemično orožje, med drugim plin iperit.

Daeš v Siriji praktično nima zaveznikov, saj večina borcev, ki se organizaciji priključijo, ne deluje v posebnih brigadah, pač pa so vključeni v Daeš. Kljub sporu med Daešem in ostalimi sunitskimi skupinami, ki nasprotujejo Asadovemu režimu, pa prihaja tudi do priložnostnega sodelovanja oziroma vsaj izogibanja spopadom, na primer s Fronto al-Nusra v mestu Alep.

Daeš se v veliki meri financira s preprodajo nafte in zemeljskega plina. Pri pridelavi in prodaji slednjega po poročanju Financial Timesa celo sodeluje s sirskim režimom, ki energijo iz elektrarn pod Daeševim nadzorom nujno potrebuje, zagotovi pa lahko osebje, ki te elektrarne sploh zna upravljati. Poleg tega ima Daeš tudi močno podporo držav v soseščini. Iz Turčije prihajajo poročila o sodelovanju turške obveščevalne službe z Daešem. Dostavljali naj bi jim tudi orožje in na turškem ozemlju zdravili ranjene borce. Preko Turčije je v Sirijo prišla tudi velika večina tujih borcev v vrstah Daeša. Poleg bolj indirektne pomoči pa je, kot omenjeno, Turčija nedavno tudi obstreljevala kurdske sile, ki so želele prečkati Evfrat in napasti položaje Daeša. Boj proti terorizmu in s tem Daešu, ki ga pod mednarodnim pritiskom glumi Turčija, je tako prej krinka za napade na položaje Kurdske delavske stranke v severnem Iraku, kar kaže tudi dejstvo, da so bili položaji Daeša s strani Turčije v zadnjih dveh mesecih obstreljevani le trikrat, Kurdi pa več kot tisočkrat. Nepotrjene, vendar precej zanesljive in splošno sprejete so tudi domneve, da Daeš izdatno financirata klasična podpornika salafističnih gibanj: Savdska Arabija in Katar.

Zadnji pomemben igralec v sirski državljanski vojni so Kurdi oziroma Ljudske zaščitne enote, bolj znane pod kratico YPG. Štejejo več kot 50 tisoč članov, večinoma Kurdov, vendar pa imajo v svojih vrstah tudi Arabce, Turke in okoli sto borcev iz Evrope, Severne Amerike in Avstralije. Pod okriljem YPG se borita tudi dve milici Asirskih kristjanov. Sestavni del YPG so ženske enote, s kratico YPJ, ki pa od svojih moških tovarišev niso strogo ločene; le redke čete so namreč izključno ženske, poleg tega pa tudi moškim formacijam velikokrat poveljujejo ženske. YPG delujejo kot gverilska vojska, temu primerna pa je tudi oborožitev. Opremljeni so namreč predvsem z lahkim orožjem, minometalci in ponekod z mitraljezi na poltovornjakih ter priložnostnim topom ali havbico, slednje predvsem v času, ko so jim pomagali iraški Pešmerge. Poslužujejo se tudi nastavljanja obcestnih bomb. Ker nimajo tankov ali drugih oklepnikov, so relativno pogosti doma predelani in okovani tovornjaki ali goseničarji.

YPG je po kurdski vstaji v Qamishliju leta 2004, ki jo je režim Bašarja al-Asada kruto zatrl, v Iraškem Kurdistanu, kamor se je zateklo veliko sirskih Kurdov, ustanovila stranko Demokratska unija, s kratico PYD. Ob začetku sirske arabske pomladi leta 2011 je YPG deloval predvsem defenzivno. Julija naslednje leto je bil YPG prenesen pod pristojnost Vrhovnega kurdskega odbora, ki sta ga oblikovala PYD in Kurdski nacionalni svet, to je vladajoča stranka v iraškem Kurdistanu. Nekaj dni za tem je YPG vkorakal v Kobane in nato še Efrin, s čimer je tudi uradno postal del sirske državljanske vojne. YPG trenutno nadzoruje skoraj celotni zahodni Kurdistan, to je pas na meji s Turčijo, z izjemo okolice mesta Manbij. Prvi večji spopad, v katerega je bil vključen YPG, je bila še vedno trajajoča bitka za sirsko mesto Alep, kjer se od leta 2012 na eni strani na podlagi krhkih medsebojnih dogovorov borijo YPG, Sirska nacionalna koalicija, Fronta al-Nusra in nekatere druge sunitske milice, na drugi strani pa so sirska vojska, Hezbolah, šiitske milice in od nedavnega tudi ruske zračne sile. Bolj odmevna je bila pomoč YPG iraškim kurdskim silam Pešmergam, ki so se na gori Sindžar, kjer je bilo ujetih 50 tisoč Jazidov, borile z Islamsko državo. Kurdi so slednje pregnali šele s pomočjo tovarišev iz Sirije in zračne podpore koalicije pod vodstvom Združenih držav Amerike. Bitka, s katero se je YPG najbolj proslavil in si pridobil svoj kultni status, pa je nedvomno bitka za Kobane oziroma kurdsko kljubovanje obleganju Islamske države. V polletnih bojih, v katerih je bilo uničenih 70 odstotkov tega strateško pomembnega mesta, je bila iz Kobaneja in okoliških vasi pregnana Islamska država. Pri tem je pomagalo več sto borcev Kurdske delavske stranke iz Turčije, več kot sto Pešmerg s težkim orožjem in zračni napadi koalicije pod ameriškim vodstvom. Od leta 2012 je YPG izgubil približno 3.000 borcev.

Na mednarodnem nivoju YPG podpira predvsem sorodni PKK iz Turčije in v manjši meri tudi Kurdska regionalna vlada v iraškem Kurdistanu pod vodstvom Masuda Barzanija. Po propadlem projektu podpiranja zmernih islamistov so s pošiljkami orožja na pomoč Kurdom priskočile tudi ZDA, ki so že pred tem iz zraka napadale položaje Islamske države. Pred nekaj dnevi je uradno YPG začela napadati tudi Turčija. Kljub opozorilom naj bi namreč Kurdi prestopili reko Evfrat, ker želijo z ofenzivo v tej smeri premagati Islamsko državo in pod svojo oblastjo združiti celoten zahodni Kurdistan. Turčija je že pred tem napovedala, da bo v tem primeru YPG napadla, kar se je z obstreljevanjem iz Turčije čez mejo s Sirijo nedavno res zgodilo. Pred nekaj več kot dvema tednoma so se YPG povezali z arabskimi skupinami, ki nasprotujejo Islamski državi. Deklarirani cilj nove formacije je samoupravna, inkluzivna in demokratična Sirija, vojaški cilj, ki se ga utegnejo lotiti v kratkem, pa napad na glavno mesto Islamske države - Rako.

Končujemo precej redukcionističen pogled na med seboj vojskujoče se sile. V obzir nismo vzeli geopolitičnega vidika in interesov mednarodnih akterjev, katerim Sirija in Bližnji vzhod predstavljata bojišče za proxi-vojno.

200 tisoč mrtvim in 6 miljonom razseljenim v Siriji se ne obetajo mirnejši časi. Bližnji fundamentalistični režimi, obilno podprti s strani svetovnega policaja, zavračajo demokratične in progresivne spremembe, kakršne so gnale arabsko pomlad. Medtem se Iran, kot šiitska država bori za nadvlado v regiji, Sirija pa je obenem talec interesov vnovič sprtih velesil - Rusije in ZDA.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness