Spoštovane poslušalke in poslušalci!

Šalo ‒ tisto prvoaprilsko ‒ je odnesel vrag. Medtem ko vreme okleva, ali bo hladno ali vroče (oklevanje je eden najhujših grehov) in se drevje (pred cvetno nedeljo, kot se spodobi) odeva v cvetje, se na Radiu Študent posvečamo problemu študentske prehrane. Že več kot dva meseca sta minila od začetka kampanje Pomagam na bone, s katero, kot so zapisale organizatorke, skušamo opozoriti »na nevzdržnost trenutnega sistema študentske subvencionirane prehrane in iz nastale situacije izcimiti vsaj kanček dobrega.« Vsak petek pozivamo študentke in študente, da svoje odvečne bone ‒ torej subvencije za prehrano, ki jim ostajajo ‒ unovčijo za sendvič brez doplačila in ga donirajo Kraljem ulice. Dva meseca akcije smo obeležili tudi s tiskovno konferenco, posvečamo pa ji tudi tokratni novičnik.

Po veliki noči in obveznem vstajenju od mrtvih se že obeta tudi vsakoletno praznovanje rojstnega dne Radia Študent. Kot vedno bomo 9. maja slovesno in slavnostno obeležili svojo obletnico ‒ ampak brez skrbi, tokrat bo 56. letom primerno vse skupaj malo bolj … neformalno. Pridružite se nam torej v petek, 9. maja, na Metelkovi (frak in cilinder ‒ opcijsko, vabilo velja za vse osebe, dobra volja je neobvezna), več pa v nadaljevanju.

V kampanji pomagam na bone, so študentke in študentje Kraljem ulice doslej donirale že več kot 140 sendvičev. Akciji se lahko še vedno pridružiš tudi ti! 

Pomagam na bone: raje v lačna usta kot v zrak!

V petek, 21. marca, ob 9.30 na Bavarskem dvoru pod uro vlada običajni jutranji … ne ravno vrvež … nekaj ljudi se sicer nabere na avtobusnem postajališču, a pričakovni avtobusi, kot se zagre, po voznem redu trg hitro praznijo. Avtobus pripelje ‒ trg se prebudi; avtobus odpelje ‒ trg se izprazni. Tako je tudi v poslovalnici Žita na vogalu pri Grand Plazi. Veliko ljudi vstopa in spet hitro izginja na razne konce z majhnimi vrečicami v rokah. Jutro je pač in vsem se nekam mudi. Samo nekaj brezdomcev in upokojencev postopa tudi tu. 

Naenkrat je v Žitu vrsta. »A ste vsi na bone?« zakliče prodajalka. Žal nismo. V vitrini je velik kup sendvičev, toliko jih je, da skoraj ni več prostora ‒ nekakšno poceni obilje. Pogled je skoraj malce kičast. Vsaj, če imate radi sendviče. Vitrina je opremljena z dvema napisoma: »Sendviči za študentski meni« in »Dnevno sveži sendviči«. Za pultom hitijo sem ter tja ‒ od kavomata do vitrine, od miz za blagajno ‒ trije zaposleni. Čeprav je od zunaj videti skoraj spokojno, kavomat nikoli ne utihne, pa tudi šumenje aparature za študentske bone ne. Minuta, dve ‒ in vrste ni več.

Za mizo pred Žitom se mi pridruži urednica univerzitetne redakcije Nika Gradišek. Medtem ko čakava, da se zberejo še druge udeleženke vsakotedenske akcije Pomagam na bone iz papirnatega kozarčka srka juho, ki se jo lahko dobi poleg sendviča na študentski bon. Pravi, da je vrline juhe za zajtrk odkrila ravno zaradi študentskih bonov brez doplačila v Žitu. 

Pridruži se nama Tina, ki se prav tako začudi, da ni še nikogar. Prejšnji teden, pravi, se je akcije Pomagam na bone v petek udeležilo šest ljudi. Takšno je nekako tudi tedensko povprečje. Nika doda, da vedo, da študentke sendviče donirajo tudi individualno med tednom, vendar nimajo točnih številk, ker se jim vse udeleženke in udeleženci ne javijo. 

Kakšna je študentska prehrana po Tinini izkušnji? »Če imaš denar, je raznovrstna, če pa si študentka, ki mora delati in plačevati stroške, pa skoz hodiš v Žito. Moja zgodovina v aplikaciji je skoz Žito.« Tina ima v aplikaciji še 50 neizkoriščenih subvencij. In kaj bi spremenila, če bi lahko? »Menze zdaj!« odgovori brez oklevanja. »V Zagrebu,« – tam je bila na izmenjavi – »imajo dober sistem, čeprav je hrana vprašljive kvalitete. Na faksih imajo menze in sem v pol leta porabila mogoče 15 evrov.«

Zdaj se nas je vendarle nabralo za tedensko povprečje, prišle so še tri študentke in en študent (Tina pravi, da je to običajno in da se akcije udeležuje več študentk kot študentov.) Z zbranimi sendviči se torej odpravimo na kratko pot do Pražakove ulice 6, kjer ‒ nasproti Nobla in Slovenske kinoteke ‒ domujejo Kralji ulice. Vmes z vprašanji nevljudno napadem edinega študenta. »Ponudbe se hitro prenaješ,« komentira stanje študentske prehrane, »sploh v okrožju faksa, na katerem študiraš.« Tudi njemu ostane več subvencij, kot jih porabi. 

Lara Nia, še ena udeleženka akcije, ki se je udeležuje že od začetka, o svoji uporabi študentske prehrane pravi: »Hodim dobesedno v menze,« in nadaljuje, da je spodoben obrok na študentske bone težko dobiti. Tudi njej ostaja 50 subvencij. »Zdi se mi logično, da sistem ne funkcionira, ker je ponudba predraga in nezdrava oziroma neprimerna za vsakodnevno prehrano. Zdi se mi, da bi menze bolje funkcionirale.«

Sicer je vsega skupaj hitro konec, sendviče prenesemo na Kralje ulice in jih izročimo, izginejo v torbe in eden od uporabnikov centra nam v zahvalo ponudi piškote: »Štapići za študente.« Potem nas pošljejo ven, ker delamo gnečo, kjer nam sodelavec Kraljev ulice, Matic, priporoči, da donacije izročamo prostovoljcem, ki vedo, komu bo donacija najbolj koristila. Pridruži se nam tudi Jean Nikolić, soavtor oddaje Klopca pod svobodnim soncem in odgovorni urednik revije Kralji ulice. Donacije vedno potrebujejo, pravi, vendar jih tudi dosti dobivajo: »Ljudje nam nekako zaupajo.« Vendar poudarja, da donacije hrane sprejemajo samo do 14. ure, saj je ne morejo shranjevati do naslednjega dne, ko se dnevni center spet odpre.

To je tudi razlog, da se akcija Pomagam na bone odvija ob 10. uri. To in dejstvo, da, če svoj odvečni bon porabite ob 10., boste ob 14. imele naslednjega za kosilo ‒ no, če se boste, kljub dragi, enolični in nehranljivi ponudbi, za to odločile.

Za konec pa kot vedno še vprašanje, kakšni so občutki organizatork akcije? Nika Gradišek pravi, da je akcija doživela veliko podpore in delitev na družabnih omrežjih, kar pa se ni nujno odrazilo tudi v številu podarjenih sendvičev. Kljub temu pa se počasi širi: »Vsakič je kdo prvič,« pravi. Lara Nia pa doda: »Dober filing je vsakokrat ‒ da je vsaj nekdo nekaj imel od teh bonov.«

Preberi več o bonih

O študentski prehrani je univerzitetna redakcija že veliko poročala ‒ a zadnja leta bolj kot kaj drugega spremlja počasni razpad »študentskega bona«. Tu je zbranih nekaj prispevkov na to temo.

O novostih v aktualnem razpisu za ponudnike študentske prehrane je lani poleti poročala Karin Abramič:

»Novost pa je kategorija javnih ponudnikov ali tip B. Vanjo sodijo javni zavodi, na primer srednje šole, dijaški in študentski domovi, pa tudi bolnišnice, domovi za ostarele ter akreditirani visokošolski zavodi, ki imajo v svojih prostorih lastno kuhinjo in sami pripravljajo in ponujajo hrano. S tem bi na ministrstvu olajšali prijavo javnim zavodom z lastno infrastrukturo za prehranjevanje. Ti bi tako lažje prišli do javnega financiranja, v naslednjih letih pa bi ta ukrep morebiti spodbujal ustanavljanje menz. Tako bi lahko na bone jedle v UKC-ju ali v bližnji osnovni šoli, če bi se zavoda za to odločila.«

V zgodovino sistema študentskih bonov se je že leta 2022 poglobil Marko Miočić:

»Študentski boni so takoj po uvedbi začeli delovati tudi kot socialni korektiv, čeprav to ni bil njihov prvotni namen. To je opazno zlasti takrat, ko se cene življenjskih dobrin, ki načeloma niso regulirane, dvigajo hitreje kakor zakonsko regulirana vrednost subvencije.«

O upadu števila ponudnikov je prav tako že leta 2022 poročala sedanja urednica Univerzitetne redakcije Nika Gradišek:

»Razpis za ponudnike študentske prehrane se zapre petega septembra. Če bo nabor z obljubo višje subvencije kaj večji, bo razvidno takrat. Če bodo študentke ocenile, da se jim finančno še izplača jesti na bone z višjim doplačilom, pa z novim koledarskim letom. V redakciji smo optimistični. Če nimajo za doplačilo bonov, naj pač jedo potico.«

Male reforme naše vlade je lani komentiral takratni urednik aktualno-politične redakcije Martin Mittendorfer: 

»V časih, ko mora študentstvo ob študiju skrbeti, ne le za lastno karierno prihodnost, ampak predvsem za lastno materialno eksistenco, je boj za dostopno prehrano temeljni politični boj. Je boj za pogoje, ki sploh omogočajo študentom, da so študentje.«

Javne menze pa je v komentarju leta 2022 predlagal naš nekdanji sodelavec Matija Pušnik:

»Ampak od bonov lahko terjamo več, lahko zahtevamo, da se sistem uredi tako, da bo povprečen študent vsak dan lahko jedel kosilo. Projekt spremembe bonov bi – to je res – terjal resen premislek, kaj pravzaprav želimo od študentske prehrane. Vseeno pa gre opozoriti, da je obljuba študentskih bonov veliko boljša od dejanske ponudbe.«

Poročilo s tiskovne konference

Točno dva meseca po začetku akcije Pomagam na bone smo v petek, 4. aprila, ob 10. uri pripravili novinarsko konferenco, na kateri so organizatorke še enkrat predstavile razloge za akcijo, z nami je bil tudi  predstavnik Kraljev ulice Jean Nikolić. Povabili smo tudi Ministrstvo za delo – na vabilo se je odzval državni sekretar Dan Juvan ‒ in Študentsko organizacijo Slovenije, ki se na naše vabilo ni odzvala. Pobudnice akcije so med drugim povedale:

»Zaradi pomanjkanja raznolikosti ponudbe in previsokih cen, ki jih študent plača za uravnotežen obrok, so študentski boni vedno bolj nedostopni, posledično pa jih mesečno veliko ostane neporabljenih. Od povprečno 21 bonov, ki mesečno pripadajo upravičencu (torej en bon na delovni dan), jih povprečni študent ali študentka porabita 6 do 7. V povprečju tako 14 do 15 subvencij na osebo vsak mesec »spuščamo v zrak.« Ker je upravičencev za subvencionirano študentsko prehrano letos skoraj 60.000, je to dobrih 10 milijonov subvencij letno ali več kot 41 milijonov evrov neporabljenih subvencij.«

Posebej so izpostavile, da je glavni namen in razlog za akcijo Pomagam na bone preprost: študentkam boni v sedanji obliki ne koristijo več. Potrebna je temeljna reforma. Še enkrat so ponovile tudi predloge za reformo sistema subvencionirane študentske prehrane. 

1. Lahko bi razmislili o možnosti koriščenja subvencij za nakup sestavin v trgovinah.
    
2. Lahko bi zakonsko postavili fiksirano zgornjo mejo doplačila in skupaj z inflacijo dvigovali samo subvencijo, namesto da se doplačilo povišuje iz leta v leto.
    
3. Lahko bi gradili in ustanavljali javne menze, ki vsem študentom nudijo cenovno dostopne obroke, pri čemer država lahko zagotavlja ustrezno raven kakovosti in hranilne ustreznosti obrokov (iz javno dostopnih podatkov je razvidno, da se letno največ subvencij porabi v McDonald’su in Žitu, ki nudita hitro in ne najbolj zdravo prehrano).
    
4. Lahko bi dodatno razpisno privilegirali in subvencionirali zasebne menze, ki obroke nudijo z nižjim doplačilom.

Jean Nikolić, odgovorni urednik časopisa Kralji ulice, je na tiskovni konferenci povedal, da pozdravljajo akcijo Pomagam na bone. Poudaril je tudi: 

»Brezdomstvo je definitivno v porastu, številke se ne zmanjšujejo. Zelo je zaskrbljujoče, da vedno več mladih doživlja izkušnjo brezdomstva. Tu ne govorimo samo o cestnem, vidnem brezdomstvu, ki ga seveda tudi ni malo, tudi to je v porastu, ampak tudi o nevidnem brezdomstvu. Se pravi gre za osebe, ki imajo negotovo nastanitev, morda živijo v neprimernih pogojih, pod nasiljem v družini … skratka nekje, kjer bivalni pogoji niso dostojni za človeka … Ena taka številka, če vam jo vržem takole iz glave, je, da smo prejšnji teden podrli rekord obiska v dnevnem centru, vsaj 191 oseb je prišlo tisti dan. Povprečno pa je zagotovo 140 ljudi v dnevnem centru.« Zaključil je z besedami: »Kolikor sendvičev nam boste prinesli, toliko jih bomo pojedli.«

Poslušaj oddajo Klopca pod svobodnim soncem, v kateri ne govorijo strokovnjaki, ampak stari uličarji. Vsako prvo soboto v mesecu ob 18. Oddajo pripravljata Rok Pibernik in Jean Nikolić. 

Dan Juvan, državni sekretar na ministrstvu za delo, je dejal, da je prišel predvsem podpreti akcijo Radia Študent: »Mislim, da je to legitimna, pa tudi simbolno ustrezna akcija.« 

»Kar pa se tiče študentske prehrane,« je še povedal, »smo pa, ne samo na ministrstvu za delo, ampak v resnici celotna vlada, v okviru tistega sveta za zdravo prehrano prišli do nekih retoričnih sklepov, da bi bilo najbolje za dostopno študentsko prehrano v Sloveniji, za študente graditi javne menze, ker samo v javnih menzah lahko delaš scale-up, obroke, ki so hkrati zdravi in dostopni.« Zaključil pa je z besedami: »Tako da definitivno ministrstvo to podpira, te napore, ki ste jih danes izpostavili, ampak, kot rečeno, mi lahko naredimo to, kar je na razpisu, in prilagodimo razpis tako, da bo ustrezal javnim ali pa zasebnim menzam. Bomo pa podprli in spodbujali ostala ministrstva, da se lotijo grajenja menz, ampak, kot sem rekel ‒ od brezdomcev, do brezposelnih, do trga dela ‒ Ministrstvo za delo pa menz ne bo gradilo.«

Posnetek celotne tiskovne konference in celoten nagovor pobudnic akcije lahko preberete tudi na spletni strani RŠ.