Samozaložba, 2015

Si predstavljate, da bi založba Warp dve leti zapored pobrala Grammyja za najboljši elektronski album? Ja, potem ko ga je lani dobil Aphex Twin za album 'Syro', bi bilo skoraj logično, da bi ga letos podelili dvojcu Autechre. Toda zakaj sploh kontemplirati o tem, če pa Autechre lani nista objavila studijskega albuma? Malo zaradi fenovskega vzgiba, ker je po četrt stoletja pač lepo videti, da Warpovi veterani, ki že prav toliko časa premikajo meje elektronske glasbe, končno dobivajo pozornost glasbene industrije oziroma širšega mainstreamovskega ustroja. Še toliko bolj v ZDA, kjer se, vsaj kar zadeva elektronsko glasbo, zadnja leta vse vrti okoli EDM-a. Malo pa zato, ker sta Autechre lani v obliki dolpotega objavila devet posnetkov svojih live setov, zbranih na turneji leta 2014 in 2015. In ker gre za sete, sestavljene iz povsem novega materiala, smo na neki način torej dobili kar devet novih, po dobro uro dolgih albumov. Feni dvojca, ki so si pred tem z veliko vnemo izmenjevali lastne, na telefone in amaterske snemalke zbrane posnetke teh setov, so bili ob uradnih, z mešalne mize narejenih posnetkih seveda v devetih nebesih. Nekateri pa so ob dejstvu, da (predvsem v elektronski glasbi) klasičen format albuma vse bolj izginja, v tej potezi Autechre videli celo nekakšnega znanilca, v kakšni obliki bomo elektronsko glasbo morebiti poslušali v prihodnosti.

No, če ostanemo prizemljeni, potem je bolj ali manj jasno, da so  posnetki namenjeni predvsem fenom, ki so kakšni dve desetletji moledovali, da bi dvojec naposled tudi uradno objavil kakšen živi posnetek. Aktualne posnetke je bilo konec lanskega leta najprej celo možno dobiti le preko e-poštnih povabil. Res pa je tudi, da je bila to najbrž bolj preventiva, da se Warpu kot ob izidu 'Syra' ne bi spet podrli strežniki. In očitno so imeli kar prav, saj je povabil zmanjkalo že v prvih urah. Ja, čeprav Autechre pravzaprav nikoli nista uporabljala klasičnih tržnih strategij, sta si v četrtstoletni karieri ustvarila impresiven renome, ki ga lahko pripišemo njuni vztrajnosti, brezkompromisnosti in seveda vedno raziskujoči, inventivni glasbi. Ta resda ni za vsak okus, toda s konstantnim nadgrajevanjem svojega specifičnega izraza sta se vsa leta obdržala med najbolj cenjenimi elektronskimi producenti. Zato to, da sta pred šestimi leti denimo razprodala Kino Šiška, ni bilo kakšno veliko presenečenje. Še več, svoje glasbe jima ni treba zavijati v razne koncepte, kot to radi počnejo mnogi njuni zvočno ekstremni somišljeniki, ki tako poskušajo svojo glasbo osmisliti za tiste manj prožne poslušalce.

Se je pa z objavo teh devetih posnetkov za Autechre zgodil še en precedens. Kot smo bili od njiju vajeni v preteklosti, smo ob napovedi njune zadnje turneje tudi tokrat pričakovali, da bosta pred tem objavila nov studijski album, na katerem bi kot ponavadi slonel tudi nov koncertni set. Toda albuma ni bilo, so pa navdušeni odzivi fenov že po prvem nastopu dali vedeti, da sta spet ustvarila povsem nov material. Struktura novih setov in njihova logika sta sicer ostali bolj ali manj enaki, torej nekakšna samosvoja interpretacija plesne elektronske glasbe, v kateri drzno ritmično in zvočno manipuliranje postavlja nove mejnike. Morda še večja dodana vrednost devetih posnetkov je ta, da smo skoznje dobili vpogled v to, kako je dvojec v slabem letu nov set nadgrajeval. S primerjavo posameznih delov seta pa še prikaz njunega improviziranega rokovanja z različnimi sekvencami, kar ob obisku enega samega njunega koncerta sicer ostane spregledano. Obvezen posluh za vse njune privržence, pa tudi za poslušalce s posluhom za avantovsko elektroniko, ki se enako dobro znajde bodisi na plesišču bodisi v domačem fotelju.