30. festival Jazz Cerkno, drugič
Cerkno, 23. 5. 2025
Minuli konec tedna so se naše radijske sile mudile po nam dobro znani in ljubi zakotni kotlinici pod Poreznom, kjer se je odvijal trikrat okrogli jubilej festivala Jazz Cerkno. V današnji recenziji bomo preleteli dogajanje petkovega večera, za recenzijo sobotnega programa, ki je bila objavljena v sredo, vas vabimo, da jo poiščete na naši spletni strani, nedeljsko dogajanje pa bomo popisali prihodnji teden.
Hladna poznopopoldanska sivina nič kaj majskega neba je pisca te recenzije, prežvekujočega delavsko kosilo pred marketom, zapeljala v zaskrbljeno premišljevanje o prihodnosti kraja, ki se je ob ponovni izgubi bolnice Franje, kalvariji s turističnimi objekti, zaprtju blagovnice in bara pr' Gabrijelu zadnja leta ovilo v mrtvilo, kakršno Cerknu ne pritiče. Toda najbrž je pretirana skrb odveč, dobrodušnežev odprte glave z občutkom za skupnost tu ne manjka in Cerkljansko je, vsaj kar zadeva glasbeno plat, po številu koncertov in festivalov vselej izjemno živahno.
Ob sprehodu proti prizorišču je pogled zastajal na težkokategornih imenih jazza, ki so z razpostavljenih plakatov predhodnih edicij opominjali na pomen festivala pri kanaliziranju zvokov svobodnega jazza in sodobnih glasbenih eksperimentacijskih premen do ušes domače publike skozi svoja tri desetletja. Ulica med Gabrijelom in Juškom se je že polnila s prijetnim vzdušjem snidenja starih in novih znancev, vendar za daljše posedanje ni bilo časa, saj se je na dvorišču pred rajnko Mickino okrepčevalnico že začel uvodni koncert. Veteran Kaučičeve šole Marko Lasič z bobni in saksofonist Yannis Maizan sta poskrbela za prijetno spevno in nagroovano uverturo, med katero je skozi razpoke oblakov zasijala večerna modrina. Kmalu zatem in po okrepčilu z žlahtno rovtarsko kapljico ali dvema se je tok občinstva počasi preusmeril pod šotor glavnega prizorišča, kjer je oder že zasedala naslednja zasedba.
Trio pod vodstvom saksofonista Igorja Lumperta je odigral nabirko skladb, osnovanih na konceptu ljudskih bojev, ki so nihale med pasaži razteglega melodičnega preigravanja in krajših zasukov v bolj drveče ritme in dele tršega, bolj sunkovitega nizanja kričečih fraz ob podstati basovskih udarcev in gomazenj. Bobnar Gerald Cleaver, ki je sicer mojster širokega spektra tehnik in intenzitet, in Felix Henkelhausen, kontrabasist mlajše generacije, sta se skozi koncert držala nekoliko v ozadju in tako večji del časa pustila dihati Lumpertovim pihalom ter le ohlapno sledila njihovim valovanjem.
Zasedba, ki je oder zasedla zatem, pa nasprotno zbranim pod šotorom skorajda ni pustila dihati. Zvočna razpaljotka, polna napetosti in zgoščenin, maničnih drncev rezkega, hropečega, pokajočega in piskajočega trobljenja, tesno uigranih progresij, hladno serviranih elektronskih pišev in pršcev na vročično podlago gostih groovov in nabrejkanih ritmov, mastnih od basa. Peter Evans kot prvi glas zasedbe, nonšalantno zastrt s sončnimi očali, je iz cevastega drobovja svoje trobente piccolo izvabljal mestoma absurdno glomazne zvoke in res vražje žmohtne melodije.
Toda preostala člana tria nikakor nista zaostajala. Bobnar Jim Black je neumorno gonil maso zvoka dalje in vrhunsko odmerjal širok spekter udarcev, zvenov in šumov akustičnih in digitalnih zvočil. Tesno za petami in v nenehnem dvogovoru je s svojo malo nabirko elektronskih mašin ter električnega basa in kontrabasa drobil in masiral Petter Eldh, ki je ta večer popolnoma pretresel medel vtis s ponedeljkovega koncerta z zasedbo Økse v Kinu Šiška. Zasedba, ki je na pogled spominjala na kakšne nostalgične dinozavre elektronskega klubovja, lahko služi za kažipot mnogim drugim, ki ob spajanju jazza in elektronike ostanejo ujeti v formulaičnost slednje ali pa odtujeno hladni do intenzitet ritma in zvokov, ki upogibajo telo. Evansov kvartet, v katerem je na festivalu pred štirinajstimi leti bobnal tudi Black, je marsikomu ostal v neizbrisnem spominu – prav tako pa bo pričujočim ostal tudi letošnji.
Za zaključni dogodek dvorane pod šotorom je oder zasedel svež trio Circular Pyramid, katerega pobudnik in najeminentnejši član je kontrabasist William Parker, ob njem pa, glasbeno prav tako prominentna, tolkalec Hamid Drake in kitaristka Ava Mendoza. Parker velja za neumornega multiinštrumentalista, skladatelja, mentorja in pisca, skratka za starosto scene svobodnih godb domačega New Yorka, ki pa ga je, tako kot Avo Mendozo, v naše kraje tokrat zaneslo prvič. Koncert se je pričel s solistično uverturo, ovito v resonancah kitarskih strun in zaprašenih distorzij, taktilnih premikov ter odzvanjajočih odstiranj, med katere sta sčasoma našla pot še preostala člana in družno meandrirala med napraskanimi plastmi odmevov in valovanj ter brzečih sprehodov čez kitarski vrat, ki so se marsikje razlegli v hrupno zamazane, toda teksturno bogate rife. Podobno so se prsti sprehajali vzdolž in počez vratu kontrabasa in kitarskim odzvanjanjem odgovarjali s svojo melodično disharmonijo ter se tesno prepletali z gibanjem tolkal. To gibanje je bilo prijetno nagroovano s prizvoki ritmov afriških in karibskih tradicij, katerih vesten vajenec je Hamid Drake, v nasprotju s strunarskim igranjem pa je ostajalo razmeroma izčiščeno, brez zgoščenih ali razpršenih odvodov ritma.
Drugi del koncerta se je odvil ob menjavanju zvočil in temu primernih občasnih premenah v intenziteti igranja. Parker je namreč tok glasbe najprej umiril z mehko zvenečo mnogostrunsko gambijsko koro, ki ji je Hamid prigovarjal s taktilnim sprehajanjem po širokem tamburinu, kmalu pa je Parker žerjavico nazaj razpihal z arabskim, rezko zvenečim mizmarjem, ki je zasedbo vrnil v pogon. Vrhunsko odigrano, vendar pa se skozi koncert kombinacija stilov in zvokov v recenzentovih ušesih nekako ni zares poklopila. Kot oksimoron »krožna piramida« vodi v neskladje geometrij, tako se zamaknjena vročičnost afriških ritualov ni zakoreninila v distorzirano zamazano, skorajda linčevsko mračnjaško vizijo amerikane, ampak je ostajala v svojem paralelno odvijajočem se vesolju.
S tem pa večera le ni bilo še konec. Paralelnih svetov željni in precej žejni obiskovalci so se zgrnili v bar pr' Gabrijelu, kjer se je ob prigrizkih lokalnega porekla, predvsem pa ob zvokih izbranih štikelcev, premlevalo in seciralo nastope in nastopajoče ter klatilo neumnosti in kozarce. Sobotno jutro je marsikoga našlo elegantno zleknjenega na sedežih raznih vozil, vašega recenzenta pa nateralo v kreativno cono Vrtojba, kjer so se odvijali filmska delavnica ter koncerta Sokie in Nesebat, a to ni več tema tega prispevka. Na poročilo o nedeljskem dogajanju v Cerknem boste žal morali počakati še kak dan ali tri, na naslednji recenzentski termin prihodnji teden.
Nastopajoči:
Marko Lasič (drums)
Yannis Maizan (saxophone)
Igor Lumpert’s Radium Bath plays Fight Songs
Igor Lumpert (tenor saxophone)
Gerald Cleaver (drums)
Felix Henkelhausen (double bass)
Peter Evans Extra
Peter Evans (trumpet)
Petter Eldh (double bass)
Jim Black (drums, electronics)
William Parker Circular Pyramid
William Parker (double bass, shakuhachi)
Ava Mendoza (el. guitar, voice)
Hamid Drake (drums, frame drum, percussion, voice)
Dodaj komentar
Komentiraj