66. Jazz festival Ljubljana, petič
Cankarjev dom, Park, Ljubljana, 5. 7. 2025
V zadnji recenziji letošnje 66. izdaje Jazz festivala Ljubljana se bomo lotili sklepnega večera, na katerem smo poslušali dve južnoafriški zasedbi. Po petkovem nastopu dveh londonskih zasedb smo tako tudi v soboto slišali dva vidna predstavnika določene scene, tokrat, kot rečeno, južnoafriške, ki je že tako redko prisotna na naših odrih. Vsa pohvala organizatorjem za tako potezo in za dobro konceptualno umestitev teh zasedb ter še bolj za več kot dober izbor glasbenic in glasbenikov, ki so predstavili aktualno novojazzovsko dogajanje v svojih domovinah. Še posebej se nam zdi odličen izbor južnoafriških glasbenikov – izbira nemara sploh ni bila lahka – kajti v Južni Afriki ta hip deluje ogromno jazzistov, ki na novo definirajo slavno in samosvojo zgodovino južnoafriškega jazza.
Delček te zgodovine smo v zgoščeni obliki dobili takoj na začetku nastopa kvarteta bobnarja Asherja Gamedzeja, ko je sicer britanski trobentač Byron Wallen v vročičnem zanosu kakega slam pesnika zrecitiral svojo pesem, v kateri je povzel prelomno točko južnoafriškega jazza. Pripovedoval nam je o ključnem bendu The Blue Notes, katerega člani so se leta 1964 po nastopu v Franciji odločili, da se ne bodo vrnili v grozljiv apartheidski režim. Čez nekaj časa so se ustalili v Veliki Britaniji, kjer so pomembno sooblikovali tamkajšnjo sceno v poznih 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Wallen je vzneseno našteval imena članov seksteta, med drugim pianista Chrisa McGregorja, trobentača Mongezija Feze in nedavno preminulega bobnarja Louisa Mohola-Mohola. Že v uvodu naslednjega komada – Wallenovo pesem je namreč ves čas spremljalo navdihnjeno in energično muziciranje – je sam vodja benda, bobnar Gamedze, povedal, da sta tako pesem kot koncert, ki se je imel odviti, posvečena prav njegovemu rojaku in bratu po inštrumentu, torej Louisu Moholu-Moholu.
Dejstvo, da je v kvartetu britanski saksofonist, je po svoje simbolno povezalo petkov in sobotni večer ter pokazalo tako na kontinuiteto kot univerzalnost jazzovske govorice. Dodajmo še en kanček tej misli o povezanosti glasbenikov, ki sega čez politične, geografske in časovne meje. Pa ne merimo na to, da je saksofon igral Piero Bittolo Bon, italijanski jazzist, marveč na to, da je Gamedze navdih za svoj aktualni album Turbulence and Pulse našel v zvoku Charlesa Mingusa. Značilnost legendarnega ameriškega kontrabasista je bila v tem, da je z maloštevilnimi zasedbami zlahka dosegel močan in bogat zvok, za katerega se je včasih zdelo, da za njim stoji big band.
Podobno je zazvenela muzika Gamedzejevega kvarteta: saksofonist in trobentač sta briljirala tako takrat, ko sta zaigrala skupaj, kot tudi v predirnih in domiselnih solističnih pasažah, ki so marsikdaj zavile stran od glavnega ritmičnega toka. Tega sta neumorno in z obilo domišljije poganjala Gamedze in kontrabasist Pat Cleaver. Zdela sta se kot neuničljiv (u)stroj, ki je nenehno bruhal nove in nove ritmične zanke in uganke. V te sta trobentač in saksofonist vnašala nemirne in razkošne melodije, ki so se od prostotočnih invencij velikokrat preobrazile v ekstatičnost in himničnost, ki je že tako značilna za južnoafriški jazz. Odličen in navdušujoč špil, ki bi si po mnenju vašega recenzenta zaradi izkazane kompaktne igre, energičnosti in ognjevitosti ter vidnega uživaštva muzičistov zaslužil mesto finalnega koncerta.
Za tako mnenje so krivi rahlo mešani občutki, ki so nas prevevali po koncertu dejansko finalnega špila pianista Nduduza Makhathinija s triom, v katerem sta še kontrabasist Dalisu Ndlazi in bobnar Kabelo Mokhatla. Vzroki za take občutke so delno objektivni, kajti zaradi vremenskih nevšečnosti in posledičnih rošad med odroma je bil koncert krajši od načrtovanega. Redni del se je namreč končal po slabi uri, a smo k sreči dobili dodatke ... Toda vrnimo se na začetek špila, ko se je Makhathini usedel za klavir in ob zvesti spremljavi svojih odličnih sošpilavcev začel iz njega izvabljati po slogu in pristopu sila raznolike zvoke. Seveda ob njegovi navezavi na dediščino južnoafriškega jazza, ki je črpala tudi iz tradicionalnih idiomov, nismo mogli ne pomisliti na danes 90-letnega Abdullaha Ibrahima, najbolj znanega južnoafriškega pianista.
Tako kot Ibrahim je Makhathini v svojem pristopu zajemal iz tradicije, a ne le južnoafriške; marsikdaj se je zazdelo, da preigrava kak jazz standard ali popevčico, drugič spet je iz njegovih razigranih in brstečih melodij zadišalo po zahodnoevropski klasični glasbi. Za razliko do Ibrahima je večkrat zapel ali celo stopil na konec odra in povedal kako besedo o svoji glasbi. Ko je zapel v zulujščini in svoje zamaknjeno petje prepletel z blodnjaku podobnimi linijami, se je najbolj približal šamanizmu, ki ga je napovedovalo besedilo v festivalski knjižici. Njegov pianizem je zares občudovanja vreden.
Omenjene izlete v klasičen jazz ali tako imenovano resno glasbo je premišljeno prešpikal z brzinski popotovanji po tipkovnici. Če nas je v enem trenutku bombardiral z grozdi akordov, nas je le hip zatem presunil z izjemno tenkočutnimi in spevnimi melodijami v višjih legah ali izleti v nepredvidljiv prosti tok, za katerega nismo vedeli, v kaj se bo iztekel. Nepredvidljivost sta dodatno stopnjevala basist in bobnar, zdaj s hipnimi spremembami, zdaj spet z zgoščenimi in čvrstimi strukturami. Pianist je poleg klavirja občasno zaigral na elektronsko klaviaturo, ki jo je uporabil tudi za generiranje šumov in efektov, ki so v njegovo spiritualno igranje vnesli dih kozmičnega jazza.
Žal nas je veliko manj prepričala raba elektronike za popačenje in modulacije njegovega vokala, ki so se zdele nekako preveč na prvo žogo. Vsekakor se je slišalo nedomišljeno in je precej skazilo dinamiko koncerta, ki je bolj kot ne slonela na izmenjavi umirjenih, meditatvinih delov ter vznesenenosti in ritualnosti. Te – recimo jim elektronske – intervencije pa so se zdele kot nepotrebno igračkanje, eksperiment le zavoljo eksperimenta. Treba je vendarle povedati, da smo kljub tem pomanjkljivostim, ki so neprijetno požgečkale naše ušesne kanale, slišali sugestiven in glasbeniško gledano večidel vrhunsko izveden nastop, katerega najboljši deli bodo še dolgo odmevali v nas.
Dodaj komentar
Komentiraj