Cankarjev dom, Klub CD, Ljubljana, 5. 3. 2024

Prejšnji torek smo v klubu Cankarjevega doma na dveh koncertih v enem večeru lahko ujeli izsek aktualne domače jazz scene. Dogodek je otvoril saksofonist in skladatelj Boštjan Simon s svojim novim, prvim solo projektom, ki ga je zaobjel na nedavno izdanem albumu Fermented Reality.

Na začetku lahko izpostavimo, da sta bila koncerta kljub krovni označbi jazz muzike precej drugačna, tako konceptualno kot tudi idiomatsko in izvedbeno. Boštjan Simon je na svojem koncertu veliko več pozornosti namenil raziskovanju zvočnih tekstur, ki izvirajo iz modularnih sintetizatorjev zvoka in hkrati iz procesiranja zvoka saksofona. Ob tem je še vedno uspel ohraniti formo določenih komadov s plošče, če ne drugače, pa vsaj skozi določene melodične teme. Kljub vsej širini zvokov, ki jih je uspel ustvariti z različnimi kombinacijami modulov in efektov, pa smo pogrešali kakšno bolj očitno rdečo nit narativnega dela glasbe. Predvsem se je zdelo, da gre za tour de force glasbene mašinerije in dometa, ki ga prinaša s seboj, manjkal pa je trdnejši kompozicijski moment.

S tem seveda na noben način ne želimo podati mnenja, da so dosedanje kompozicije neposrečene, temveč predvsem poudariti, da se je z repertoarjem na izdelku Fermented Reality skladatelj v formalnem smislu vrnil bolj v zvočno nadaljevanje projekta Litošt, kot pa denimo v nadgradnjo ali podrobnejše raziskovanje glasbenih smerokazov zasedbe Etceteral. S tem ciljamo predvsem na razpon prej omenjene glasbene mašinerije, ki predstavlja infrastrukturo, in na razpon obče glasbene izurjenosti, ki predstavlja tehniko. To pod vprašaj postavi povedni lok samega koncerta, ki bi nedvomno lahko že slišano premaknil še nivo višje. Temu navkljub je Boštjan Simon torkov dogodek odprl z novimi možnostmi in za domači prostor inovativnim performansom, s katerim je predstavil eno od dveh perspektiv sodobne domače jazz scene. 

V precejšen zvočni kontrast pa nas je nato odpeljal Igor Lumpert z mednarodnim kvartetom, ki ga poleg njega sestavljajo še pianist Leo Genovese, kontrabasist Drew Gress in bobnar Jeff Williams. Izvajali so repertoar projekta Synchronicity, katerega konceptualni okvir je Lumpertova najnovejša iteracija raziskovanja fenomena simbolne podobnosti med Brooklynom in Novim mestom. Ob tem lahko izpostavimo, da koncert ni predstavljal velikega preskoka od materiala, ki ga poznamo iz preteklosti, denimo od Innertextures. Seveda gre za nove kompozicije in z njimi za motive in barve, s katerimi skladatelj podaja sinhronistična opažanja, medtem ko zvočno ostaja bolj ali manj zvest svoji dosedanji liniji. Kljub sodobnemu zvoku in idiomatskosti fraz lahko v kontrastu do prvega koncerta razberemo vpliv ameriške scene, iz katere se je kvartet rodil. 

Ta je prisotna v estetiki kompozicij, ki ohranjajo esenco tradicionalne preteklosti z virtuozno izpopolnjenostjo in sodobnim vokabularjem inštrumentalistov. Zaznamo jo lahko tudi na popolnoma drugačen način, denimo v umetelnem načinu interakcije s publiko, ki je na koncertih pogosto prezrt, kljub temu da je odličen pokazatelj profesionalizma tistih na odru. S svojo držo in s kompozicijami je Lumpert ponovno uspel na ljubljanski oder prenesti nekaj tistega newyorškega žara, kar pravzaprav povsem sovpada z imenom projekta. Četudi sta dejanska simbolika in podobnost med Brooklynom in Novim mestom zaviti v tančico, se je na koncertu kvarteta za nekaj časa odstrl pogled v dogajanje na neki sceni daleč, daleč proč.