TrainStation SubArt, Kranj, 21. 9. 2024

V soboto, 21. septembra, so domači disonantni ekstremneži Siderean uradno obeležili izid svoje druge plošče Spilling The Astral Chalice, ki je izšla dober teden prej pri norveški založbi Edged Circle Production. Če ste bili isti večer v družbi Radia Študent, ste lahko prisluhnili Tolpi bumov, v kateri je omenjeno ploščo recenziral Luka Bevk. In če ste RŠ in Tolpo bumov poslušali prek spletnega prenosa ali radijskega sprejemnika v avtu, hkrati pa vas je pot zanesla v TrainStation SubArt, je velika možnost, da ste po zaključku poslušanja oddaje svoja ušesa lahko hitro usmerili v dogajanje na odru tega kranjskega prizorišča.

Približno v času konca oddaje so oder v Kranju namreč zasedli prvi ekstremneži večera, italijanski Thysia. Kvartet sestavljajo člani italijanskih bendov Messa, Assumption, Nox Interitus, Haemophagus in Undead Creep. Kot so zapisali v napovedniku dogodka, gre za »otroka gore Monte Tomba«, ki naj bi igral black metal obskurnega kova oziroma nekakšno mešanico norveškega black metala in obskurnih melodij v stilu kultnih Negative Plane. Opis večinoma drži, čeprav bi lahko rekli, da ne igrajo tako obskurnega black metala, temveč prej bolj klasičen black metal drugega vala. In to počnejo zelo dobro.

Od prvega trenutka, ko so oder zasedli v soju sveč, ki so odsevale v majicah z logotipi Bathory in Celtic Frost, je bilo jasno, da imamo pred seboj kvalitetno dozo ekstremnosti. Thysia so bili udarni, zlovešči in nič kaj kaotični. Delovali so kot nasprotje preostalim bendom, ki so tisti večer napadli Kranj, s čimer seveda ni nič narobe. Srca so bila ogreta ob kitarskih melodijah, ki črpajo iz Dissection, ob basu, ki bi zlahka pariral tistemu iz zgodnjih Marduk, bobni so bili ravno prav fini in primitivni, medtem ko je bil vokal bližje zgodnjim krikom zasedbe Bathory kot pa čemu drugemu. Igrali so večinoma pesmi s prvenca Islands in Cosmic Darkness, ki je izšel aprila lani pri mehiški založbi Chaos Records. Za seboj so pustili zadovoljni živelj, ki se ga je tisti večer nabralo, po mnenju recenzenta dogodka, občutno premalo.

Prvi bend torej ni pihal na dušo ljubiteljem disonantnih death- ali blackmetalskih ekstremnosti, je bila pa njegova nalezljiva temačnost tisto, kar ga je povezalo s preostalimi nastopajočimi. Najprej z duom Gorrch, ki prav tako prihaja iz Italije – iz Benečije. Gorrch sta vzpostavila most med še tako konvencionalnim, že splošno znanim in dobro utečenim ekstremnim zvokom zgodnejše evropske blackmetalske scene in disonantnostjo, ki v death in black metalu močno odmeva danes. Soj sveč, a nobenega corpse painta. 

Od prvega tona je bilo jasno, kako smo lahko hvaležni dejstvu, da obstajajo Deathspell Omega in njim podobni bendi. Gorrch namreč več kot očitno črpata iz tega črnega bazena in vplive uspešno vnašata v lastno glasbo. Pravzaprav sta bila največji tornado večera. Kitarist je priklical demone, ki so jezo, sovraštvo in agonijo utelešali v njegovih kitarskih linijah, medtem ko bobnar, ki v stilu Lightning Bolt, kot se je izrazila radijska kolegica in obiskovalka koncerta, Sara Šabjan, tudi poje, pri čemer mu usta zaseda nekakšna mikrofonska zadevščina. Bobnar, ki je zvenel zelo podobno kot nekdaj vokal kultnih Angelcorpse, je divje krulil in blastal. Tip se je le redko spustil pod 260 udarcev na minuto, intenzivnost dua pa je bila v celoti neverjetna. Tudi tu so obiskovalci, čeprav vidno presenečeni nad dogajanjem na odru, vseskozi uživali. 

Ne prav velik živelj je bil kar utrujen od intenzivnosti Gorrch. Toda utrujenost je hitro izpuhtela iz teles in duš, ko so oder zasedli Siderean in brez kakršnihkoli govorov udarili z vso silo. Prejeli smo resda tipičen koncert tega fenomenalnega benda, toda s to spremembo, da se je setlista vrtela večinoma okrog novega albuma Spilling The Astral Chalice. 

Prevlado novega nad starim materialom je publika zelo dobro sprejela, ob vihtenju čup pa je imela tudi dovolj časa pobirati čeljusti s tal in si brisati slino. Kar zadeva obvladanja inštrumentov kvintet zagotovo kraljuje na vrhu domače ekstremne scene in kljub občasno slabši zvočni sliki na odru blesti. Po odigranem setu, ki je bil krajši od ene ure, so glasbeniki zapustili oder, nato pa smo pričakali še zadnji udarec kozmične kataklizme – zasedbo Defacement.

Defacement je kvartet z Nizozemske, ustvarjalno jedro pa tvorita dva brutalneža iz Libije. Nizozemska velja za eno ključnih okolij razvoja evropske deathmetalske scene. Ta država je v svet poslala denimo Gorefest, Pestilence, Thanatos in Asphyx, danes pa ne moremo mimo njihove brutalne zapuščine v obliki Severe Torture ali pa Prostitute Disfigurement. 

Rezultat te zapuščine in libijskih glasbenih krajin je torej Defacement, bend, ki igra res intenziven, izjemno hiter, hipertehničen, vsekakor pa disonanten death metal. Letos je zasedba izdala tretji album Duality, na kranjskem odru pa je predstavila tako nov material kot tudi komade s prvih dveh albumov, s prvenca Deviant iz leta 2019 in z istoimenske, druge plošče izpred treh let. 

Bend je blestel pred napol prazno dvorano, precejšnje število obiskovalcev je po Siderean odšlo domov ali kamorkoli že. To je velika škoda, toda največ je izgubil folk, ki je odšel. Defacement so bili tisti večer nekaj, kar je treba videti in slišati, čeprav njihova znamka disonantnega death metala ni za slehernega poslušalca. Menjave ritmov, rifov, kruljenje, soliranje in udarci bobnov, ki presegajo nadčloveške hitrosti, niso nekaj, kar takoj zleze v uho, vendarle pa v živo izpade več kot dovolj dobro. Udarni so bili do zadnje sekunde, čeprav so mestoma zveneli precej podobno, nastop pa je izpadel rahlo monotono.

Po koncertu Defacement je bilo tistim nekaj prisotnim jasno, da smo bili priča unikatnemu ekstremnemu dogodku. Tovrstna disonantna podoba ekstremne glasbe je močno zasidrana na sceni in je še kako sveža, živa in pripravljena na premikanje meja ekstremnosti v prihodnosti. Vsekakor imajo v tej sceni domači Siderean zelo pomembno mesto. Njihov vzpon na vrh se je pravzaprav šele pričel.