Cankarjev dom, Klub CD, Ljubljana, 28. 1. 2025

Skoraj vsak koncert zaznamuje delitev na nastopajoče in na občinstvo. Prvi so na odru skrbno osvetljeni in v središču pozornosti, drugi pa jih opazujejo iz varnega zavetja temne dvorane. Nastopajoči s tem zavedanjem stopijo pod soj žarometov, ko nase prevzamejo vse poglede, pa poskrbijo, da se gledalci popolnoma sprostijo; v temni množici namreč postanejo povsem anonimni. Da ta dinamika v praksi deluje, mora tudi publika izvajalcu vračati energijo, nastopajočim dati vedeti, da so v tem procesu skupaj. Medsebojna izmenjava pozitivne energije je pri koncertih ključna, nastopajočega pomiri in ga opremi s samozavestjo, ki je nujna za suveren nastop.

Marsikomu se bo uvodni opis koncertnih dinamik morda zdel nepotreben in samoumeven, a je takšen samo, dokler se to medsebojno delovanje ne podre. Ko je vez med publiko in nastopajočim tako ali drugače okrnjena, je lahko še tako dober nastop pospremljen z neprijetnim občutkom, ki se je v nas zajedel po torkovem koncertu.

Na pretekli torkov večer sta se v sklopu Cankarjevih torkov predstavili zasedbi Gordan in El Khat. Nastop zasedb, ki sta vsaka s svojim albumom pristali med desetimi najboljšimi tujimi Tolpami bumov leta 2024, je bil težko pričakovan, a je ob prihodu v Klub Cankarjevega doma vladalo vzdušje nekakšne akademske konference, ki se je prevesila v zaključno pavzo. Večer je bolj kot na koncert spominjal na gledališko predstavo, kar glede na teatralnost zasedbe Gordan niti ni presenetljivo ali napačno. Bend namreč pričara vzdušje peklenske ljudske predstave, ki jo spremlja temačen zvočni ambient, sestavljen iz mešanice nojza, elektronike, drona in balkanske ljudske glasbe. Različni zvoki se vseskozi tepejo za našo pozornost, ki skače od intrigantnih bobnarskih vložkov in ambientalnih elektronskih vpadov do temačno zakletih vokalov. Že dolgo nismo bili priča takó premišljeni uporabi mikrofona, kot pri vokalistki Svetlani Spajić. Glasbenica z izdelano vokalno interpretacijo natančno ve, kdaj se mikrofonu približati in kdaj se od njega rahlo oddaljiti, zato ji tudi v živo uspe poustvariti učinke, ki jih slišimo na studijskih posnetkih. Strašljivo oddaljenost specifičnih vokalov s plošče je denimo zajela tako, da je občinstvu in mikrofonu obrnila hrbet. Poteza, ki se je na prvi pogled zdela nenavadna, je z upoštevanjem celotne zvočne podobe samo še poudarila dodelanost njenega nastopa.

Prepričala je tudi vrhunsko odmerjena uporaba feedbacka, ki se je nenehno gibala po tanki črti med nadzorom in popolno izgubo tega nadzora. Kljub temu navidezno tveganemu početju Guido Mobius nikoli ni dopustil, da bi glasba to mejo tudi prečkala. Različne efekte je vseskozi smiselno kombiniral s potrebami komadov, za dodatno intrigo pa je poskrbel z igranjem basa, ki ga je pogosteje uporabljal za ustvarjanje ambientalnih spremljav kot pa konkretnih ritmičnih podlag. Ta ritmika je bila prisotna zgolj v bolj poskočnih skladbah, ki so tudi najbolj razvnele občinstvo, občinstvo pa je s samonanašalnimi humorističnimi vložki med komadi zabavala tudi Spajić. Glede na bendovo odlično uigranost morda preseneti dejstvo, da le vokalistka prihaja iz Srbije. Nemško govoreča glasbenika sta takó dobro zajela srčiko balkanske ljudske glasbe, da bi tudi njiju vsekakor označili za domačina. Omenjeno ljudsko tradicijo berlinski trio posodablja z abstraktnimi prijemi, ki zajamejo tragično bistvo pesmi, hkrati pa jih smiselno umestijo v urbano okolje enaindvajsetega stoletja.

Če Gordan s svojo teatralno godbo še nekako spadajo na takšna gledališčna prizorišča, pa nas je med premorom, tik pred drugim delom večera, oblil občutek o neprimernosti ambienta. Vsi, ki smo podrobneje seznanjeni z muziko zasedbe El Khat, vemo, da gre za zelo živo in ritmično glasbo, ob kateri poslušalec težko ostane negiben. Ta občutek se je ob začetku nastopa okrepil, naša predvidevanja pa so se potrdila. Težko ubesedimo vzdušje tistega trenutka, najbolj primeren pa se zdi koncept voajerizma, toda ne v smislu izpolnjevanja seksualnih fantazij. Bolj je šlo za potešitev nekakšne srednjerazredne hipsterske želje, da bomo potrjeni kot progresivni svetovljani, ki razumemo kompleksnost težav – z vidika Zahoda tako imenovanih – eksotičnih kultur. Prevladoval je občutek, da so bili glasbeniki postavljeni v izložbo, občinstvo pa jih je lahko v zasebnosti teme opazovalo z varne razdalje. Nelagodje glasbenikov na odru je bilo razvidno, ker najverjetneje niso vajeni igrati v takšnem ambientu. Frontman Eyal El Wahab je prisotne tudi večkrat pozval, da naj se pomaknejo bližje odru, da njihovi koncerti niso namenjeni sedenju.

Klaviaturist Galor Yefet se je celo pomudil med občinstvom, da bi prisotnim pokazal nekaj plesnih korakov. Toda tudi to ni najbolj uspelo, na pozive se je namreč odzvalo le nekaj najpogumnejših obiskovalk. Med temi poskusi oživljanja nemega občinstva se je na odru dogajala tolkalna ekstravaganca, za katero je v prvi vrsti skrbel bobnar Lotan Yaish, pogosto pa sta se mu pridružila tudi Yefet in El Wahab. Zasedba je predstavila kar nekaj tradicionalnih jemenskih pesmi, ki jih na studijskih albumih ne slišimo. Kot so dejali v RŠ intervjuju v našem studiu dan pred koncertom, imajo vnaprej začrtan samo začetek koncerta, nato pa se spotoma odločajo, kaj bodo igrali. Ob zadržanih reakcijah občinstva so v drugem delu nastopa pričakovano posegli po hitih z zadnjega albuma mute, vendar tudi skladbi Tislami Tislami in La Wala nista uspeli sprostiti ozračja. Občinstvo je komadom namenilo gromke aplavze, a bi težko rekli, da se je zares vživelo v izjemen nastop tria. Kot rečeno za to ni bilo nujno krivo občinstvo samo, temveč tudi ambient, ki je precej omejil sicer iskreno navdušenje marsikaterega poslušalca.

Trdimo lahko, da smo v torek iz prve roke izkusili, kako kulturne razlike pogojujejo dojemanje glasbe. Ambient koncerta je vidno presenetil tudi El Khat, glasbenike, vajene nastopov v klubih in ne pred množico hipsterjev srednjih let, ki ob koncertu zamišljeno srkajo vino. Zasedba nas je obiskala z namenom ustvariti žur, obiskovalci pa so si zamislili umirjen večer »svetovne glasbe«. Občutek, da so prišli opazovati eksotično kulturo, se je potrdil tudi s tem, da so jih vseskozi označevali za Jemence. Glasbeniki izhajajo iz jemenske kulturne tradicije, a so odraščali v izraelskem Tel Avivu, kamor so sredi prejšnjega stoletja zaradi verskega preganjanja pobegnili njihovi jemenski predniki. Trenutno člani prebivajo v Estoniji in v Berlinu, mestu, ki bi Ljubljani lahko predal kakšno lekcijo glede pokroviteljskega dojemanja različnih kultur. Če bi razumeli kulturno ozadje njihove glasbe, zasedba ne bi nastopila v takšnem ambientu.

Zasedbi Gordan in El Khat sta na tem čudnem večeru potrdili vse hvalospeve, ki sta jih poželi z zadnjima ploščama, in jih tudi presegli. Izvedba v živo je poudarila prvine, zaradi katerih se nam je že studijska godba obeh bendov vrezala globoko v spomin. Vsekakor gredo pohvale Cankarjevem domu, ki je omogočil, da smo muziko teh krasnih zasedb lahko doživeli v živo. Kritiko pa moramo nameniti elitističnemu razumevanju tako imenovane »svetovne glasbe«, zaradi česar se vzpostavlja imidž kvazirazgledanih hipsterjev. Kot vedno pa lahko imidž zgradimo precej hitreje, kot pa se približamo dejanskemu razumevanju.

Pojavlja se torej vprašanje, ali takšna glasba sodi v templje tako imenovane visoke kulture, kjer jo umirjeno opazujemo iz nevidnega slonokoščenega stolpa. Da naj bi takšni koncerti sodili v domet visoke kulture, nam veliko pove tudi o stanju alternativnih prizorišč danes. Kot kaže, je alternativa vse bolj omejena zgolj na robate kitare in eksperimentalno elektroniko ...