Arena Stožice, Ljubljana, 12. 7. 2022

Iz vsem znanih razlogov je bil odpovedan ljubljanski koncert angleških heavy metal legend Judas Priest, ki je bil prvotno napovedan za julij 2020 in v sklopu katerega je bend pravzaprav proslavljal petdeset let metaliziranja. A kdor čaka, res dočaka – in 12. julija 2022, torej pred tremi dnevi, smo si v ljubljanskih Stožicah lahko ogledali nastop samooklicanih metal bogov Judas Priest.

Judas Priest so na slovenska tla prvič stopili leta 1991, ko so še v takratni Jugoslaviji nastopili v ljubljanskem Tivoliju skupaj s tedaj v Evropi precej neznanima bendoma, Pantero in Annihilator; takrat so promovirali album Painkiller. Naslednjič smo jih videli na festivalu Metaldays leta 2018, ko so predstavljali ploščo Firepower, zdaj pa so se pri nas ustavili v sklopu proslavljanja petdesetletnice obstoja oziroma, kot so zapisali sami, petdesetih let metaliziranja. Na kratko to pomeni, da je publika v Stožicah imela možnost slišati vsaj sedemnajst komadov iz praktično vseh obdobij zasedbe.

Koncert so otvorili avstralsko-ameriški hardrockerji The Dead Daisies, bend, sestavljen iz samih prekaljenih mačkov, vokalista in basista Glena Hughesa, ki ga poznamo iz Deep Purple in Black Sabbath, kitarista Douga Aldritcha, ki ga poznamo iz Whitesnake in benda Dio, ter ustanovitelja zasedbe, kitarista Davida Lowyja, in zmešanega bobnarja Briana Tichyja, ki ga povezujejo z Ozzyjem, Whitesnake, Foreigner in celo z Billyjem Idolom. Njihov nastop je bil žal prekratek, a res dober, saj le gre za vrhunske glasbenike in odrske veterane, ki tudi seveda napišejo res kvaliteten material. Minilo je dobre pol ure in na oder so ob 21. uri stopili Judas Priest, ki so si za uvodno koračnico izbrali hit War Pigs zasedbe Black Sabbath, ki prav tako kot Judas Priest prihajajo iz Birminghama in tudi tolčejo metal rife že dobrih petdeset let.

Poznavalci metal glasbe veste, da so Judas Priest poleg Black Sabbath the band, kar zadeva heavy metal. Njihov vpliv je nesporen že od prve plošče Rocka Rolla dalje, njihova moč pa v petih desetletjih ni niti malo pojenjala – prav nasprotno. Zdi se, da so v trenutnem času kljub visoki starosti predvsem vokalista Roba Halforda in basista Iana Hilla, ki nosita že šest oziroma sedem križev, ter bobnarja Scotta Travisa, ki z dobrimi petdesetimi in še nekaj leti predstavlja »mladeniča« v bendu, močnejši kot kadarkoli prej. Kako bi si drugače lahko razložili dve uri dolg nastop, ki nas je s sedemnajstimi komadi popeljal skozi petdeset let metaliziranja, pri čemer na odru ni bilo moč zaslediti daljših pavz med komadi? Jah, niso jih zaman oklicali za metal bogove. A gremo po vrsti.

Stožice so bile kar lepo zapolnjene, saj so si koncert prišli ogledat tudi poslušalci iz Hrvaške, Avstrije in Italije. Po intru je nad publiko zasvetil simbol zasedbe, njihov križ, ki je služil kot premični konglomerat reflektorjev. Že otvoritveni komad je bil prvo presenečenje, saj so večer začeli z epskim One Shot at Glory, zadnjim komadom s kultne plošče Painkiller, in vso dvorano pognali v navdušenje. Oder, ki je bil videti kot notranjost ene od tovarn v njihovem rojstnem Birminghamu, so takoj zasedli Travis, Hill in Halford, treba pa je omeniti tudi kitarski tim, ki ga tvorita mlajša, a prekaljena scenska bojevnika, Richie Faulkner, ki se je zgolj pred nekaj meseci izognil smrti, ko mu je na enem od ameriških odrov počila aorta, in Andy Sneap, danes eden najbolj znanih metal producentov, ki sta nadomestila odpuščenega K. K. Downinga in zaradi Parkinsonove bolezni odsotnega Glena Tiptona.

Če smo nedavno na valovih Radia Študent poslušali komentar o odrskem šovu ameriških hardrockerjev Kiss, je bil tu odrski šov minimalen – dobre luči, občasen dim, pozneje Halfordov prihod na Harleyju in šaljivi simbol Birminghama, njegov bik, katerega kip je dodobra zmedel tiste obiskovalce, ki pred natančnim posvetovanjem z Wikipedijo res nismo razumeli, kakšno zvezo ima to z Judas Priest. Zakaj pa tak minimalen odrski šov? Priest pač ne potrebujejo veliko vizualij, saj vse opravi kvalitetna metal glasba. Po epskem otvoritvenem hitu so šli v leto 2018 in album Firepower predstavili s komadom Lightning Strikes ter izkoristili zaslon in ustvarili vtis nevihte. Nato nas je samooklicani metal bog Rob Halford nagovoril, ali smo pripravljeni na »Judas Priest metaliziranje«, in takoj, ne da bi čakal na odgovor, pognal britanski metal stroj v komad You've Got Another Thing Comin'. In tako je šlo naprej – minimalno ali nič govorjenja, samo navdušeno ploskanje in piči praktično iz komada v komad.

Največ komadov je bilo z the albuma, Painkiller, ki so ga počastili kar s štirimi pesmimi, slišali pa smo tudi naslovni komad zvočno kontroverznega albuma Turbo, torej Turbo Lover, zelo veliko presenečenje pa sta bila power balada Blood Red Skies in ultimativni heavy blues hit Victim of Changes, ki so ga odigrali tako dobro, kot je zvenel na zdaj kultnem live albumu Unleashed in the East. Seveda se niso mogli izogniti priredbama Diamonds and Rust in Green Manalishi (With the Two Pronged Crown). Po zadnjem komadu, Painkiller, se je bend vrnil še s pesmimi Electric Eye, Breaking the Law in motoristično himno Hellbent for Leather, koncert pa super zaključil s hitom z albuma British Steel, s komadom Living After Midnight.

Komadi so bili odigrani vrhunsko. Še posebej sta se izkazala odlična kitarista, medtem ko je levji delež zanimanja publike požel za sedemdesetletnika še precej gibčen Rob Halford, čigar vokali pa še zdaj lahko peljejo scat marsikoga, ki se odloči za petje v metalu. Edina stvar, ki jo je tukaj treba pokritizirati, je bil na trenutke res preglasen in preoster zvok v Stožicah, zaradi katerega je prenekateri visoki ton resno ogrožal sluh prisotnih. Na koncu se je bend vidno hvaležen še priklonil publiki, nato pa zapustil oder, medtem ko je bilo na zaslonu zapisano, da se bodo Priest gotovo še vrnili.

Če potegnemo črto, je bila vrnitev Judas Priest v Ljubljano gotovo vrhunska lekcija v metalizaciji, zvočnim lapsusom navkljub. Prav tako je dokaz, da leta niso nujno ovira, ako imaš srce res na mestu pri tem, kar počneš. In kot so nekje zapisali Švedi Hammerfall, je »metalsko srce res težko streti«. Sploh pa, če gre za srca metal bogov.

fotka: Rocker.si