Cankarjev dom, Klub CD, Ljubljana, 28. 11. 2023

V RŠ recenziji v eter poročamo s špila, ki ga je v Klubu CD na Cankarjevih torkih uprizoril trio, ki ga tvorijo Lukas König, Kenji Herbert in Jure Pukl in (trenutno) nosi ime Junk Food. Trojica vrhunskih jazzovskih glasbenikov skupaj igra že od leta 2008, od svojih skupnih let na Dunaju in v New Yorku, letos pa svojo pot začenja na Dunaju in v Ljubljani, tam so predstavili material, ki ga kanijo v ploščo pretvoriti v bližnji prihodnosti.

Cankarjevi torki v šestem nadstropju Cankarjevega doma domujejo od leta 2008, ko je na prvem koncertnem večeru prenovljenega in v nov prostor preseljenega abonmaja Cankarjev jazz na odru prostorsko osveženega Kluba CD nastopil Zlatko Kaučič s Javierjem Girottom s saksofonom in Salvatorejem Maiorejem z basom ter s svojimi učenci, s svojim prvim Kombom. Odtlej so Cankarjevi torki v več kot tristo večerih gostili štiristo koncertov, in kot je v uvodu tudi tega koncerta poudaril dolgoletni kurator Bogdan Benigar, pravzaprav postali ena nujnih postojank slehernega ljubljanskega jazzovskega sladokusca. A letošnji novembrski Cankarjev torek je bil nekaj še posebno posebnega. Ne zgolj zaradi koncertno svežega projekta Junk Food, ki je v Ljubljani izvedel šele svoj drugi koncert, pač pa tudi zaradi slovesa Bogdana Benigarja, ki projekt kurira od njegovega začetka in svoje mesto z novim letom odstopa svoji za zdaj še neznani naslednici. 

Vtis nekakšne prehodnosti vpletenih v koncert dodatno utrjuje še dejstvo, da se Jure Pukl z letošnjo jesenjo seli in sidra v Ljubljano, kjer bo s svojimi bogatimi izkušnjami poučeval na novoustanovljenem, dolgo pričakovanem oddelku za jazz na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. S tem oddelkom si slovenska jazzovska scena postavlja nova izhodišča in končno potrjuje svoje mesto tudi v akademskih glasbenih sferah, ki jih je na Zahodu izkusilo mnogo slovenskih jazzovskih glasbenikov, morda v največji meri prav Pukl s svojim širokim in dolgim seznamom muziciranja s številnimi izvrstnimi akademskimi jazzerkami in jazzerji.

Če Pukl v svojih raznovrstnih zasedbah diskutira v pretežno akustičnih bendih, je tokrat sestavil ekipo razmeroma elektroakustičnega značaja. König za bobni in z malim sintetizatorjem, predvsem pa Herbert z električno kitaro in efekti sta zvok namreč ponesla onkraj omenjene ločnice, medtem ko Pukl vendarle ostaja zvest čistemu saksofonskemu zvoku in svojim neizpodbitno virtuoznim tehnikam. Po predkoncertnih napovedih o žanrski mineštri je zasedba že s prvo odigrano kompozicijo vendarle v prvi vrsti prikazala svoj prostojazzovski značaj in počasi začela z razkrivanjem tančic s svojega zvoka in pristopa. Avtorstvo odigranih skladb je skozi skoraj celoten nastop ostalo znotraj skupine, tako smo slišali nekaj Puklovih komadov, pa tudi Herbertove in Königove skladbe. A bolj kot avtorstvo je, kot rečeno, presenetil značaj odigrane muzike.

V slabi uri in pol koncerta je namreč zasedba pričakovano prikazala mojstrstvo v tehnikah, toda zvočno-aranžmajske kombinacije za Pukla in Herberta, vsaj glede na njuni diskografiji, predstavljajo nekakšen odklon. Zasedba je lepo zapolnjen Klub CD popeljala na zanimivo popotovanje, ki je morda na prvi posluh delovalo kot iteracija prostega jazza, a je bilo v resnici precej obširna, raznovrstna, a vseeno homogeno zastavljena celota. Trio nas je popeljal v marsikateri kotiček moderne glasbene godbe, ki je po Puklovih besedah že skoraj nekako transžanrska. Fantje so prikazali izredno senzibilnost v milozvočnih segmentih, hkrati so blesteli v sinergiji prostega sloga, predvsem v drugi polovici koncerta, ko je bilo ozračje že dodobra segreto, zelo zanimiv pa je bil njihov pristop h gruvu.

Čeprav se je trio poigraval z mnogimi pristopi h grajenju skladb, je v prvi vrsti navdušila njihova zmožnost oziroma igra s konstrukcijo in pripadajočo dekonstrukcijo, predvsem pa njihova izjemna prilagodljivost ali celo modernistična velikopoteznost. Junk Food je znal gruv skladbe skriti, kamuflirati v poliritmičnost, ga graditi tudi po nekaj minut, ga nato zelo okusno – a ne za predolgo – razgaliti, premigati vratove in noge prisotnih ter ga v lepi amplitudi zelo odločno in asertivno zopet zakriti, se odlepiti od tal in poleteti v svobodnejša plavanja, mestoma pa ga kdaj tudi nenadoma prekiniti. Dekonstrukcije, rekonstrukcije in igre spretnega sestavljanja, razstavljanja in vsakokratnega vstopanja v nov krog so se nadaljevale, toda vsakič z novim pristopom. Popeljali so nas v temnejše kotičke, v fusionovski gruv, v bossa novo, celo v drobce elektronskih subbasovskih gruvov, za katere je skoraj na skrivaj skrbel König. Tako je bilo slišati ogromne amplitude, ne samo znotraj nastopa, tudi znotraj posameznega komada, stopnje intenzivnosti so zelo nihale, a vse je bilo tako zelo uravnoteženo in je pravzaprav dajalo vtis nekakšne organske, homogene, ciklične forme.

V svoji karieri je Pukl snemal s celo plejado vrhunskih akademskih bobnarjev in tudi sam poudarja, da ima v večini njegovih zasedb ritem oziroma bobnar veliko vlogo. Tu torej vstopi Lukas König, ki je ob Puklu nosil levji delež osrednjega zvoka zasedbe, z zares vsestranskim zvokom, zavidanja vredno vseprisotno poliritmično formo, in je pravzaprav prikazal, na čem vse temelji njegov sicer precej drugačen samostojni diskografski katalog. Herbert je tudi s pomočjo efektov zagotavljal brezhibno, širokofrekvenčno kitarsko preprogo in deloval kot nekakšen koheziven člen zasedbe. Poudariti velja tudi lepo porazdelitev zvoka, ki je v skladu s prej omenjeno homogeno zvočnostjo solaže prekril v preprogo, podobno zunaj ležečemu jesenskemu listju, ki je poslušalki ponujala vprašanja o izvorih zvoka, pa najsi bodo to basovske linije izpod ene Königove roke – ali pa noge –, skriti basovski Herbertovi loopi ali Puklove tehnike saksofonskega pizzicata oziroma slap tonguea.

Tako je občestvo lahko po odigranih odbranih avtorskih skladbah tria uživalo še v podaljšku, ki je prikladno pripadel komu drugemu kot Ornettu Colemanu in njegovi Broken Shadows, ter bilo prepričano, da je zaužilo izjemen, večhodni in multidimenzionalni jazzovski obrok, čeprav si bend sam pravi preprosto Junk Food.