Arena, Dunaj, Avstrija, 18. 9. 2023

Prva asociacija, ki se je recenzentu porodila ob potovanju na Dunaj, kjer se je v ponedeljek odvijal koncert čarodejev drona Sunn ◯))) in Kali Malone, je bila na stare katoliške gospe, ki so zvesto odhajale na romarske maše, da bi tam v bohotnejših cerkvah doživljale še bolj intenzivno versko ekstazo. Mistika in pompoznost, ki je še posebej prisotna pri nastopih in estetiki Sunn ◯))), dovoljuje, da romarsko izkušnjo iz prve roke podoživijo tudi ljubitelji podtalne ekstremne godbe. Na mesečni evropski turneji, ki se bo zaključila v nedeljo, se je ameriškemu dvojcu pridružilo kar nekaj kvalitetnih glasbenikov, kot so Maria W Horn, Nadja, Lasse Marhaug in navsezadnje tudi Kali Malone. Ameriško-švedska glasbenica tesno sodeluje s Stephenom O'Malleyem, ki je pravzaprav poleg Grega Andersona tudi soustanovitelj projekta Sunn ◯))).

Ob vstopu v dvorano nas je na odru pozdravil veličasten zid iz ojačevalcev, naznanjajoč tretma prepucavanja, ki smo ga bili deležni v naslednjih nekaj urah. Obiskovalci so se mudili po prostoru z namenom, da si hitro rezervirajo primerno in udobno mesto. Prednost prizorišča so bile tribune, kot nalašč za dogodek, na katerem se ne pričakuje kakršne silovite dinamike v publiki. Vendar pa smo se morali hitro podvizati, če smo želel dobiti dobro mesto. Dogodek je namreč pripeljal zgoščeno maso ljudi, ki je pri nas morda nismo vajeni v takšni meri. Domačini so že imeli razvito taktiko in se hitro razporedili po najboljših točkah s svojimi pijačami. Delovalo je, kot da bi sami bili del performansa, saj se je kmalu zatem dvorana odela v rdečo svetlobo, na oder pa je pred modularno mešalko stopila Kali Malone. Pred štirimi leti nas je presenetila z dovršenim izdelkom The Sacrificial Code, kompozicijo ambientalne glasbe, izvedene na orglah. V začetku letošnjega leta pa je za monolitsko ploščo Does Spring Hide Its Joy orgle zamenjala z mašinerijo sinusnih valov. Iz svoje triurne kompozicije nam je za dotični koncertni večer tako odlomila košček kontemplativnega zvoka.

Rdeča svetloba je bila med njenim nastopom vselej prisotna, poleg nje pa se je že začela dvigovati notranja temperatura, ki je na žalost presegla nivo prijetnosti. Vročina vendarle ni preprečila meditativnega stanja, v katerega smo zapadli ob poslušanju Malone. Zvok je zbujala tiho, počasi. Poslušalec je bil lahko malce presenečen ob dejstvu, da za njen set morda sploh ne bo potreboval čepkov za ušesa. A ravno ko se je naslonil nazaj, so se v prostor naslikale višje in glasnejše frekvence in tla so se zatresla ob brnenju basov. Dvorana je zapadla v kontemplativno stanje in bilo je, kakor da se dogaja nekaj večjega. Umiranje zvezde morda. Malone je s prsti nežno drsela po svoji mašineriji, osredotočena. Njen nastop je sestavljal enovit sloj tekstur brez premorov. Tako kot se je postopoma začel, se je po času več življenj počasi tudi zaključil. Glasbenica se je poslovila s skromnim poklonom in nasmeškom in se odpravila z odra.

Dvorana Arena je morebiti eden boljših prostorov, v katerih se je znašel recenzent. Njen razgibani tloris z galerijo in tribunami ter baroma, ki sta bila odprta na obeh nivojih, je obiskovalcu omogočil, da si je prosto izbral mesto, s katerega bo lahko doživljal koncert. Desno od odra se je balkon odpiral tudi na teraso, tako da ni bilo treba hoditi ven, če smo si zaželeli svežega zraka ali pobega od vročine. In to je bilo še posebej prikladno za naslednji nastop.

O'Malley in Anderson sta potrebovala nekaj časa, da sta še zadnjič preizkusila, ali njune kitare res grmijo, kot bi morale grmeti. V trenutku tišine se je iz publike zaslišalo »sviraj!« in za hip smo se počutili kot doma. Če sonce ne pride po nas, gremo mi do njega v Beč. Čaščenje ojačevalcev se je začelo kmalu zatem. Na tej turneji smo bili deležni dueta v prvinski formi, brez gostov. Zunaj je veter razpihoval veje in ušesno maslo se je počasi topilo, prav tako pa tudi bit. Kmalu je megla ovila notranje prostore, v katerih so obiskovalci stali kot vkopani. Nekaj se jih je počasi premikalo, predvsem pa so se gnetli in si izmenjevali telesno toploto.

Sunn ◯))) sta nas v trans popeljala s tremi komadi. V meglici smo komaj razločili njuni silhueti, odeti v draperije, le na trenutke je iz oblaka pokukala glava kitare, ki se je približala ojačevalcu, da bi iz njega izvabila feedback. Namesto rdečih luči so se sedaj izmenjavale modre in bele. Marsikdo od prišlekov, ki ni bil stlačen na sredini stojišč, se je prestavljal z enega konca na drugega, česar ne moremo zameriti, kajti poslušalska izkušnja je terjala ogromno napora. Ko se je breztelesno rjovenje približevalo koncu, sta glasbenika počasi stegnila roke in množica se je temu zrcalno odzvala. Megla je počasi pojenjala, prav tako zvok, prižgale so se luči, sledil pa je bučen aplavz. Sunn ◯))) sta snela kapuci in videli smo, kako žarita ob tako obiskanem dogodku. Njuno mahanje in rokovanje s poslušalci v prvi vrsti je bilo prisrčno nasprotje njunemu nastopu.

Po koncertu je sledilo prijetno vzdušje s klepeti, v katerih so si obiskovalci vneto izmenjevali dognanja, ki so jih naumili v teh treh urah in pol. Kali Malone in Sunn ◯))) morda res predstavljajo čisti rob glasbene izkušnje in presenetljivo čudno, a hkrati tudi lepo je videti vse te romarje, ki so se podali v temno brezno brez dna.