Klub Gromka, Ljubljana, 31. 7. 2023

Na Facebook profilu kluba Gromka z Metelkove so lepo zapisali, citiramo: »So ponedeljki in so Ponedeljki.« Torej, eni z malo, drugi z veliko začetnico. Zadnji ponedeljek v juliju in hkrati zadnji julijski dan se je, celo odlikovan s stabilnim vremenom, prevesil v s super luno obsijano noč. In prav slednje je predstavljalo perfektno sceno za nastop kar dveh odličnih skupin.

Ti dve skupini sta domača The Canyon Observer ter ameriška oziroma, natančneje, newyorška Imperial Triumphant. O obeh je bilo na valovih Radia Študent povedano ogromno, zato bi se v recenziji ponedeljkovega nastopa skušali izogniti naštevanju diskografij, razlaganju pedigreja članov in morebitne filozofske podstati obeh bendov. Za to imate omenjene, res dobro napisane, prispevke sodelavcev in sodelavk Glasbene redakcije, če le vtipkate obe imeni bendov v iskalnik na strani vašega najljubšega radia.

Ko je enkrat odbila deveta večerna ura, se je v Gromki kar hitro nabrala množica ljudi z vseh vetrov. Ob zvokih res dobrega benda, ki ga je v času pavz ter pred koncertom in po njem rolal Linč, smo se počasi pripravili na zvočni udar, ki ga predstavljajo The Canyon Observer. 

Ti so nam predstavili uro potovanja po masivnih zvočnih pasažah. Na odru je bilo brdo glasbene opreme, zakrite v umetno meglo, ki so jo na strateških mestih prebadale odrske luči in precej manjše doze stroboskopov. Bend je kot vedno opalil gromovit set komadov, ki so se kar prelivali drug v drugega, tam v drugi polovici seta pa se je na odru pridružil še saksofon. Iz tistega, no, klasičnega kanjonskega zvoka, je drugi del koncerta zvenel še toliko bolj dinamično in zanimivo in prav ta miks hrupa, drona, kaosa in še česa, je vezni člen, ki opazovalca kanjona poveže z Imperial Triumphant. V tem oziru sta si benda zelo podobna in oseba, ki se je spomnila dati The Canyon Observer kot predskupino Imperial Triumphant, si zasluži nagrado za to vrhunsko odločitev.

Gledati in poslušati Imperial Triumphant je svojevrstno doživetje ne glede na to, ali k bendu pristopate s strani ekstremnega metala ali pa s strani jazza ter improvizacijske glasbe in podobno. To je bend, ki ga preprosto morate videti. Pika. Trio je oder zasedel točno ob enajsti večerni uri in takoj je bilo jasno, da za razliko od večine maskiranih extreme metal bendov Imperial Triumphant ne stojijo kot kipi, osvetljeni s sojem sveč, in prav tako ne konkurirajo vizualijam, kot si jih privoščijo kakšni Behemoth. Najprej so itak vso opremo postavili kar sami, se šli zamaskirat v zaodrje in prišli na oder, osvetljeni zgolj z Gromkinimi lučmi, njihov dodatek k vizualnemu bogastvu na odru pa so že znane zlate maske, črne tunike in pri dveh članih pozlačeni, a vidno obrabljeni brenkali. In to je to! 

Torej, kar se tiče vizualij, Imperial Triumphant ne ponujajo posebnega spektakla. Vendar pa to nadoknadijo s svojim igranjem. Zdi se, da je vsaj polovica Gromke gledala s čeljustmi na tleh, kako vsak član igra svoj inštrument. Marsikdo od te polovice je imel popolnoma izbuljene oči in že manični nasmeh na obrazu, saj je bilo navdušenje nemogoče skriti. Druga polovica je plesala – eni divje, drugi mirno, vsi skupaj v svojevrstnem transu. Če so se Midnight Oil nekoč spraševali, kako lahko plešemo, ko naše postelje gorijo, evo, odgovor je na dlani. Ob zvokih Imperial Triumphanta. Ob vsej dekadenci, studu, razkroju in še čem, kar se cedi iz tekstov newyorškega tria, pač dovoliš, da te glasba nese. Vsakdo ima svoj način omame, kot pravi hudomušni jingle na Radiu Študent.

Imperial Triumphant so ekstremna zasedba. Njihova glasba ni najlažja za prebavo in zahteva maksimalno pozornost poslušalca, a če poslušalec dovoli plazilskemu delu možganov, da prevzame nadzor, potem dobite Gromko v ponedeljek zvečer. Tu sem se spomnil povezave s Kubrickovim filmom Eyes Wide Shut, ki mislim, da jo je v eni od triumfalnih recenzij podala Sara Šabjan, če se ne motim. Orgija teles pod odrom, na odru pa tri prikazni, ki kar žarijo nezemeljsko energijo. Odigrali so kakšnih deset ali enajst pesmi, ena je gotovo bila odpeta v ruščini, vmes je bil kakšen posnet intro, bend ni govoril ničesar. Pri tem pa je bilo vseeno, kaj so igrali – vse je zvenelo prekleto dobro! Ker je bend prekleto dober! Basist zasedbe Dickless Tracy Rejc me je opozoril na eno stvar, ki je bila tako očitna, a sem jo kot nepoznavalec tega področja lepo spregledal – pri Imperial Triumphant je vsak inštrument vodilni inštrument. No, morda je kitara v tem oziru še najmanj hvalevredna, čeprav je ni za zanemariti, ampak glavna sta vsekakor bas in boben, kot recimo pri Primus ali pa določenih erah zasedbe Rush. 

A če bi bilo treba res izpostaviti skupni imenovalec nastopa te zasedbe, je to njihova igrivost. Bobnar igra jazz ali pa ekstremni metal, kot bi pil vodo. Maska daje vtis zdolgočasenosti, češ da bi se to dalo igrati v spanju. Kitarist, kadar pač ne kruli, kot kakšen pijanec hodi po odru, tu pa tam navrže kakšno kost v obliki gibalnega klišeja, ki spomni na Behemoth ali Judas Priest, vmes pa odpira dimenzionalne prehode s takimi disonančnimi toni, na katere je gotovo mislil Lovecraft v svoji noveli Glasba Ericha Zahna.

A Imperial Triumphant niso le igrivi – v bistvu so nagajivi. Ves čas. In vse to najbolje uteleša basist, ki kot kak Les Claypool stopica po odru in namerno rine v pevca/kitarista oziroma bobnarja. Njegova maska je maska hudiča, burkeža, posmehovalca. Deluje arogantno, zajebantsko, sploh usta, ki so ujeta v parodijo večno našobljenih ustnic in posmeha. Neverjetno, kako to fantastično deluje na odru! Ko enkrat vidite Imperial Triumphant v živo, je vse slišano in prebrano, tako o bendu kot njihovi glasbi sami, jasno in popolnoma smiselno.

Kot ste lahko slišali, predstaviti koncert zasedbe Imperial Triumphant torej ni najlažje. Gre za bend, ki v miljeju ekstremnega metala res izstopa, in intimna atmosfera, ki smo ji bili zdaj v Gromki priča že drugič, je verjetno ena redkih za tak bend, ki je vajen konstantnih nastopov na velikih odrih. Da pa so pred njimi igrali tako podobni, čeprav tako drugačni The Canyon Observer, pa je bila le še pika na i. To je bil koncert, ki bi se moral v vse anale zapisati morda celo kot koncert desetletja, vsekakor pa kot dogodek brez primere. Hvala, Gromka, za tole!