CLBN/Republic Records, 2020

Aminé je ameriški raper iz Portlanda, ki je leta 2016 zaslovel s skladbo Caroline. Čeprav je zamudil prvi val nove šole rapa, je prehitel kasnejše SoundCloud treperje. V tem časovnem okviru pa je lahko zapolnil vrzeli, ki so jih za sabo pustili Schoolboy Q, Kendrick Lamar, Joey Badass, A$AP Rocky in mnogi drugi. Drugemu singlu REDMERCEDES je sledil mikstejp Good for You, ki je pristal celo na 31. mestu lestvice Billboard, po manj ambicioznem mikstejpu OnePointFive pa je letos z malo več zanosa izdal album Limbo. 

Limbo je stanje negotovosti, ki bi ga lahko opisali kot ranljivo visenje v zraku. Ob poslušanju albuma je kmalu jasno, da je eden izmed vzrokov za to stanje Kobejeva smrt. V intermezzu, v katerem se mu pokloni, se Aminé sprašuje o klišejskih milenijskih težavah in s tem počasi razkriva del svoje osebnosti, ki so ga v otroštvu močno izoblikovale medijske ikone. Kljub temu njegove pripovedi niso nabite z referencami, temveč so bolj neposredno osebne in se otresajo vsega gangsterskega. Razen tega, da na trenutke zazveni kot Isaiah Rashad, so njegovemu slogu še najbližje Chance the Rapper, Childish Gambino in J. Cole. A sled motivov, ki se vleče med komadi Shimmy, Riri in Mama, je lahko le poklon Draku, čigar vzorniški duh najbolj izstopa iz kolaža vplivov. Tudi eklektičnost podlag kaže na širok nabor zgledov, ki so včasih tako prepleteni, da Aminéja težko dojamemo kot povsem samosvojega raperja. No, kljub temu da nekdanji študent marketinga še zdaleč ni pionir, nas na trenutke navduši s posluhom za ustvarjanje hitov, ki so ga vsled eksistencialne krize dvajsetih let izgubili mnogi, nekdaj še kako prodorni vrstniki. 

Skladba Woodlawn nam postreže z razsekanim raperskim tokom, ki je obdržal vso svežino mladostniškega zanosa, zanjo pa je producent Yung Lan na krilih trenutnega trenda okoli flavte zgradil prvovrstno inštrumentalno podlago. Tudi skladba Shimmy temelji na podobnem mojstrstvu, le da je inštrumentalna podlaga zgrajena iz vokala komada Ol’ Dirty Bastarda, ki navduši s svojo surovostjo. Ostale skladbe izstopajo predvsem zaradi dodelanosti, ki mnoštvo piscev odraža z bogatim naborom zvočnih zank. Komad Roots, na primer, z razgibanimi spevnimi verzi suvereno zaplava v soulovske vode. Vsake toliko nas Aminé zvito preseneti s kakšno enovrstičnico, včasih pa razočara s predvidljivostjo. V juhi komadov, ki so medel odzven podobnih soulovskih vzgibov, namreč izstopa le še Fetus, ki ga Injury Reserve nadgradijo v svojem navihanem slogu. Razplete se melodična pripoved o otrocih in dvomih, ki spremljajo njihovo spočetje, a zdi se, kot da je Aminéju kar nerodno ob takšni iskreni tematiki, zato komadu doda humoren bahaški zaključek – kot da potrebuje dnevno dozo skromne samohvale.

Če se še malo obregnemo ob ostale goste, naj izpostavimo komad Compensating z Young Thugom, ki ne skriva hitovskih ambicij. Ob poslušanju pa v zraku vendarle obvisi vprašanje, ali bo s tega vidika skladba sploh uspešna, glede na to, da ji zmanjka kanček žmohta in da se Young Thug ni pojavil tudi v videospotu. Najmočnejša skladba albuma je brez dvoma Pressure in My Palms, ki je inštrumentalno podrejena pripovedno najmočnejšemu gostu Vinceu Staplesu, s svojim rezkim glasom pa jo začini tudi slowthai. Kot v mnogih drugih komadih se Aminé tudi v tem kameleonsko prilagodi svojima gostoma. Plato pa krasi še en prosti pad, ki ga Aminé izvede kar samostojno. Can’t Decide zaseka v zvočno podobo albuma s svojim G-funk beatom, Aminé pa ne navduši toliko s svojim rimoklepaštvom kot z nalezljivim refrenom. Težko je reči, ali gre morda le za poenostavljeno in klišejsko izvedbo sloga dvatisočih, saj skladba s svojim historicizmom preveč izstopa, da bi jo umestili v kritični kontekst.

Aminé je svoji generaciji poslušalcev z Limbo dal to, česar si želi. Prelivajoče se vzorce nekdanjih pionirjev raperske nove šole je zelo okusno zapakiral v celosten produkt, jim dodal kanček svojega uvida in povlekel tudi eno ali dve drzni potezi. A če bi kdo vprašal, kdo je Aminé in s čim izstopa, bi vam znali povedati še manj kot pred tremi leti. V množici vplivov še vedno ni našel svoje niše, nenehno lahkotno vijuganje med slogi pa mu onemogoča klesanje lastne jasne podobe. Kot odmev visi v limbu in ostaja zvest ustvarjanju prijetne glasbe, okleščene globlje refleksije. Po svoje deluje kot vezivo različnih scen, ki so vzklile okrog njegovega ustvarjalnega obdobja, zato ni čudno, da je tako neoprijemljiv. Poglavitno pove v zaključni skladbi: »I’m with my dogs, we still getting money.« 

Limbo (celoten album)