Domino, 2012

Skrivnostni svet Animal Collective je s ploščo Merriweather Post Pavilion postal lepši, prijaznejši ter najpomembneje, mogočnejši. Baltimorska druščina je z brezsramnim naslanjanjem na tople zvoke akustičnih instrumentov na njem kopala po peskovniku glasbene zgodovine in s pridobljeno samozavestjo naznanja le eno: dokončno ustvarjalno doraslost.

Tri leta pozneje bi lahko Centipede Hz nadaljeval prav tam, kjer je prebojna predhodnica zaključila. V onstranskem hibridu čutnih melodij, harmoničnih večglasij, spokojnosti ter ubrane pop senzibilnosti. Elementih, ki so oplemenitili kompleksno in značilno strukturno svobodno izražanje v njihovi glasbi ter čudaško glasbo približali samosvoji definiciji popa ter s tem tudi širšemu krogu poslušalcev. Po glasbeno filmskem eksperimentalnem kolažu ODDSAC, ki je nastopil med obema izdelkoma, je bilo moč omenjeni scenarij tudi zares pričakovati, saj je prav ODDSAC dal slutiti, da je zasedba odločena svojo eksperimentalno plat izživeti znotraj drugih skupnih ali samostojnih umetniških projektov, spomnimo se zgolj na avtorski plošči Pande Beara pa Avey Tara ter, naj se sliši še tako sporno, s Centipede Hz dokončno formalizirati lastno obliko popa.

Toda realnost ni prav taka in Centipede Hz ne najbolj dostopna plošča Animal Collective, ki je nastajala prav v rodnem Baltimoru, kjer so se člani tudi prvič srečali. Priprave so tokrat po dolgih letih potekale v skupnem prostoru, med žive se je vrnil tudi četrti član Deakin, ki si je v času Merriweather Post Pavilion privoščil avtorski oddih. Omenjeni dejavniki so zasedbi pomagali obiti značilno ter hkrati nadvse uspešno formo semplanja pripravljenih zvokov ter jo potisniti v svojčas ustaljene okvirje, ki vključujejo tudi rabo tradicionalnih rockovskih inštrumentov. Plošča zato zveni bolj organsko, agresivno, a nič manj čudaško.

Poslušalec je že ob prvi skladbi MoonJock seznanjen s količino podatkov, ki jih bo skozi album potrebno sprocesirati, saj ne po zvočni ne po strukturni zasnovi ne prinaša barvitosti predhodnice. Še več, udari s surovostjo in eksplozivnostjo, ki tekom dobrih 50 minut ne popusti. Nemudoma pahne v primež razpoloženjskih in žanrskih nihanj, ki jim diktira zdaj hreščeči, drugič prikupno melodični Tarov vokal. Zasedba se prepušča bogatemu teksturnemu slojenju ter v skladbe umešča raznotere žanrske variacije, ki delujejo kot gradniki višje ideje, ki jo skušajo tekom formiranja doseči. Večkrat se zato ustvarja občutek, kot bi vsak izmed članov sestavljal svojo skladbo.

Centipede Hz je resda silno koheziven, skladbe se med seboj prelivajo in neprekinjeno tečejo, a zato  ogromen poslušalski  zalogaj. Prežet z zvočnim bliščem vzbuja občutek kaotičnosti. Še več klikov, še več žvenketanj in piskov od poslušalca terja le dodaten napor. Animal Collective so se tako veliko raje kot komercialnemu uspehu prepustili nadaljnji genezi zasedbe ter le še utrdili položaj ene izmed najbolj samosvojih ter hkrati zanimivih zasedb nove generacije. Posameznik si je vstopnico v onstranstvo zato dolžan prislužiti sam. Srečnežem pa ne zamerimo, ko bodo z navdušenjem razlagali, da je kolektivu vnovič uspelo.