ANSTAM: Dispel Dances (Fifty Weapons, 2011) (ponovitev 13. 12. 2011 ob 00.30)

ANSTAM: Dispel Dances (Fifty Weapons, 2011) (ponovitev 13. 12. 2011 ob 00.30)

Oddaja
6. 12. 2011 - 19.00

Urbani ekosistem groze, ki tesnobno hromi naše bivanje, destiliran v krčevito estetiko. Prihodnost ni več grožnja, prihodnost bo – do konca plošče – morala kar lepo počakati.

* Ponavadi mislimo, da če nekaj ni eno, je več kot ena. Razum nam pravi: če ni ednina, je množina. Ko v tem trenutku poslušate radio, sedite na stolu in prekrižate svoje dlani, je leva na desni strani in desna na levi. In čeprav vemo, da imamo desno in levo dlan, v tem križanju postaneta eno. Položaj izraža enotnost dualnosti. Skupaj nista ne eno ne drugo. Ne eno ne dvoje. Če mislite, da sta eno, se motite. Če mislite, da sta dvoje, živite v zmoti. Otipljiv svet zmeraj niha med dvema stranema iste medalje in današnja Tolpa bumov, Anstamov prvenec Dispel Dances, podobno koleba med občutjema nasilja in groze.

Groza je tukaj zanimivejši od obeh prenašalcev, ker opisuje enega mnogih načinov, s katerimi okolje strahu nalahno uravnava razpoloženje v ozadju in s tem tudi odloča o razpletu prihodnosti. Nasilje je veliko bolj spektakularno in nenadno, medtem ko je groza neprekinjeno bivanjsko stanje: ekosistem strahu, ki prikazuje vsako prihodnost kot slabo znamenje, kot grožnjo. Urbana okolja, preplavljena z grozo, samodejno ustvarjajo glasbene kulture, ki jemljejo ta afekt - to tesnobo in negotovost glede prihodnosti - in jo iz hromeče bivanjske izkušnje spreminjajo v destilirano, produktivno estetiko. Različna okolja to seveda počnejo različno: reggae, hip hop in jungle so le med najbolj znanimi različicami tega procesa.

Ritualizacija agresije, depresije in sle v junglističnem estetskem načinu je smer, po kateri hodi nekdanja bratska naveza – sedaj osamelec – berlinski Anstam. Po treh skrivnostnih EP-jih, prežetih s plenilskim, srhljivim dubstepom, se ime znova vrača v prvo vrsto okultne elektronike na založbi Fifty Weapons. Dolgometražni prvenec Dispel Dances prečiščuje Anstamov temačen, zlomljen techno, ki se kot hidra razprostira po izjemno raznoliki, a opustošeni zvočni pokrajini. Album ob poslušanju nenehno preti iz sence na poslušalca, a te pretnje nikoli ne udejanji, temveč se kot pijavka hrani z našo grozo. In The Bull Run vrtinčasto razstavi jungle in ga stlači v tribalistični vlak, Handsome Talks The Talk spaja belgijski hardcore z vzdušjem temnice, počasni techno I Shouldn't Even Be Here je odmev srhljivega topota močvirske pošasti, Black Friesian Monoliths pa kot nalašč spominja na The Shining. Zmaličeni obrazi vsake kompozicije so še bolj poudarjeni s sikajoče maničnimi, zapletenimi perkusivnimi bas-arabeskami, ki jih dopolnjuje prav tako visceralno nepredvidljiva, frenetična elektroakustična zavesa.

Zdi se, kot bi Anstam s samosvojo logiko iz Cone pobiral korodirane, propadle industrijske ostružke zadnjih 20 let in jih predstavil kot nekaj, kar ni ne spomin na staro ne novost ne oboje ob istem času ... Pri njegovih produkcijah je vseskozi prisoten nekakšen deja entendu: časovna anomalija, ki jo izkusiš ob poslušanju znanega, domačega zvoka, ki ga po drugi strani nikakor nisi mogel slišati poprej in mu zato tudi ne moreš pripisati vzročnosti. Ne vzrok ne posledica. Ne eno ne drugo, ne oboje. V tistem delčku sekunde se ta zvok v tvojem vezju poveže kot bežen, medel spomin, ki hkrati prihaja iz prihodnosti; zavest je zamrznjena, statična, zvočno ugrabljena.

Vzdušje je tukaj osredotočeno na nelagodje in nezadovoljstvo; Anstam z odstranjevanjem prvin iz enačbe zvočne palete, ki smo je vsi do neke mere vajeni, neudobje proti koncu plošče kvečjemu kopiči. Namen albuma očigledno ni zabavati. To ni feel-good plošča. Dispel Dances se je priplazil iz globin kanalizacije. V ustih še zmeraj drži gnijoče truplo 90-ih in nas opazuje z lebdečim vprašajem nad glavo. Mi smo tukaj tujci, ne ono. Toda vseeno ni težko razvozlati njegovega degeneriranega genoma: na plošči se sliši hardcore, d'n'b, dubstep tradicija in IDM. Toda to, kako Anstamu uspe z onega sveta (podobno kakor Shackletonu, Demdike Stare ali Monolake) priklicati najtemnejše sile svojega uma, in to v eni najbolj kaznovalnih manir zadnjih let, je vredno najvišje stopnje strahospoštovanja.

pripravil Dino Lalić

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness