Text, 2015

Leto 2012 je prineslo prvo izdajo mladega producenta in DJ-ja Anthonyja Naplesa, ki je od takrat nanizal kar nekaj nadaljnjih kratkometražnih plošč, v letošnjem letu pa je svoj nabor obogatil še z albumom, naslovljenim 'Body Pill'. Naples, izvorno sicer iz Miamija, je kaj hitro po svojem prihodu v New York opozoril nase na klubskih plesiščih in tako sta prvi dve dvanajstpalčni izdaji luč sveta ugledali v letih 2012 in 2013 v okviru v Brooklynu delujoče organizacije Mister Saturday Night, ki skrbi za tamkajšnje nočno klubsko življenje in z njim povezane glasbene izdaje. Vendar je Naples pritegnil tudi pozornost Kierana Hebdena, bolj znanega pod imenom Four Tet, ki ga je nato nemudoma angažiral za remiks svojega dela. Sledili sta še dve izdaji za The Trilogy Tapes, v letu 2013 še miks za serialko Fact Magazina in takisto v 2013 tudi lansiranje lastne založbe, imenovane Proibito.

Sodelovanje Naplesa in Hebdena pa ni ostalo samo pri remiksanju, saj je Naplesov debitantski album izšel letos pri Hebdenovi založbi Text Records. Gre za precej kratek izdelek za album, saj se dolžina vrti nekje okoli pol ure, vendar se uspe v tem času sprehoditi skozi precej raznolike vidike sicer primarno plesne 4x4 glasbe, ki pa jo Naples izvaja na zelo raznolike odvode in tako označevalec »plesna glasba« pogosto izpade le kot primarno mesto navdiha. V album povede komad 'Ris', ki po dvominutnem dronanju preide na sintetizatorsko melanholično zasanjanko, zasidrano nekje v osemdesetih prejšnjega stoletja. Dolžina večine komadov na albumu - tudi uvodnega - je v povprečju tri minute, kar mu delno daje vtis butičnega nabora skrbno izbranih raznolikih tematik, hkrati pa prepreči potencialno dolgočasenje ali utrujanje s kako pretirano razvlečeno repeticijo. Drugi komad 'Abrazo' nadaljuje z uvodnikovo melanholično naravnanostjo, vendar je bistveno bolj plesiščno naravnan in je tudi bolj očitno prepoznaven kot Naplesova stvaritev. Sledi nemara najbolj mrakoben komad na albumu, ki nosi naslov 'Changes' in z bolj obteženimi zvoki radikalneje kot ostali komadi sega v temačnejše sfere. Raziskujoča miniatura 'Way Stone' s svojo dolžino manj kot dve minuti vnese majhen predah, ki ga prekine 'Refugio' - potencialni klubski hitič s te plošče - s precej manijaškim in po Afriki dehtečim karakterjem. 

Komad 'Pale' ponovno prinese sprostitev furjaste napetosti, ki jo je vnesel njegov predhodnik in s svojo pretečo futuristično noto spomni na distopični svet Blade Runnerja, kakor ga je uglasbil Vangelis na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Predzadnji 'Used To Be' je nekoliko najedajoča stvaritev in edini komad z albuma Body Pill, ki spominja na uspešne čistilce plesišč. Naples pa se od nas poslovi s šestminutnim komadom 'Miles', ki pa kljub temu da je skoraj enkrat daljši od ostalih, ne odstopa, saj se ves čas razvija in tako nosi v sebi več zaporednih zgodb z očitnim prelomom na sredini, ki ga prejkone razdeli na dva komada, združena v eno enoto. Zaključek da tako vtis, da je Anthony Naples taktično smiselno zastavil napredovanje albuma in za konec prihranil svojo tokratno najkompleksnejšo stvaritev, s katero se izkaže za nadvse mojstrskega obvladovalca še tako intrigantnih dramatičnih zapletov znotraj svoje, nekoliko zamegljene in skrajno odprte house godbe.