samozaložba, 2021

Majhna mera bolečine je dobra zadeva, saj služi kot opozorilo, kot alarm, da je nekaj narobe, da preprosto ne deluje, kot bi moralo. To nelagodje moramo vzeti kot poziv k akciji, k zdravljenju, saj če bolečine ne naslovimo, nas privede zgolj v hujšo, morda brezizhodno situacijo. V tem pogledu je bolečina dobra zadeva ... Če na grobo povzamemo in nekaj malega dodamo, je to misel, s katero kanadska raperka zimbabvejskega rodu Ashanti Mutinta, znana pod imenom Backxwash, začne polurni spopad s svojimi tegobami na albumu I Lie Here Buried With My Rings And My Dresses, ki se mu posvečamo v nocojšnji Tolpi bumov. 

Gonilo aktualne plošče Backxwash je torej bolečina oziroma soočanje z njo. Da bolečino razumemo, pa moramo poznati njene vzroke oziroma izvore, ki so začrtali neobičajno življenjsko pot, ki jo je ubrala, ali bolje rečeno, na katero je bila Backxwash potisnjena. Ashanti je bil ob rojstvu pripisan moški spol, odraščala pa je v konservativni katoliški družini v Zimbabveju. Želja po širšem svetu in predvsem po prostoru, ki bi jo sprejel kot osebo, kakršna je, pa jo je proti koncu najstniških let privedla v Kanado. Tekom iskanja svojega jaza se je pogosto zatekala h glasbi. Prvi varen prostor, znotraj katerega je našla neke vrste uteho in ventil za izražanje, je bil žanr hip-hopa, ki ga je zaradi zaščitniške vzgoje spoznala šele pri 13-ih letih. Druga glasbena prelomnica je za Backxwash prišla v obliki metal glasbe, skozi katero je odkrila ljubezen do vsega temačnega in okultnega. Sferi hip-hop in metal glasbe tako še danes predstavljata njeno glavno zavetje in navsezadnje gradita podstat aktualnega albuma.

Plošča I Lie Here Buried With My Rings And My Dresses je eklatantna eksperimentalna mešanica hip-hopa ter metala v njegovih ekstremnejših, industrial oblikah. Z njo Backxwash dokazuje, da je sinteza teh dveh na prvi pogled zelo raznolikih in nekompatibilnih žanrov močno napredovala od njunih prvih skrajno nerodnih spajanj v poznih devetdesetih letih, ko so na tem polju dominirali Limp Bizkit. Bolj uspešnemu in prefinjenemu mešanju rapa in metala lahko sledimo že nekaj let, tam nekje od sredine prejšnjega desetletja, ko so se na internetnih platformah, kot je Soundcloud, začeli pojavljati neodvisni izvajalci, ki so brez omejitev založb družili vse, kar jim je šlo v uho. Kot izstopajoče ime in kot enega izmed začetnikov, recimo temu metal rapa modernega stila, lahko gotovo štejemo Bonesa, v zadnjih letih pa obraz tega nišnega žanra najbolj popularno predstavlja Ghostemane. Pri muziki Backxwash in Ghostemana najdemo ogromno podobnosti v zvočnem stilu in žanrskem prepletanju, vendar Backxwash svoj industrial metalski rap za razliko od Ghostemana podkrepi z dejanskimi tehtnimi vsebinami, ki sežejo onkraj šok efekta, ki cilja na večinoma pubertetniško publiko. Ko Backxwash kriči o depresiji, o mislih o samomoru, o družbenemu zaničevanju, rasizmu in šikaniranju, o zasvojenosti z drogami ali o alkoholizmu, čutimo, da ne gre za performans, temveč za terapijo, za zdravljenje neke pristne bolečine preko glasbe.

Backxwash se zaradi svoje temačnosti upravičeno mnogokrat znajde pod oznako horrorcora, vendar je pri tem vredno poudariti, da ne nadaljuje horrorcore špure, ki se je razvila na ulicah Memfisa v devetdesetih letih. Vsaj ne na zvočnem nivoju. So pa paralele gotovo prisotne v besedilih in tematikah, ki pogosto zavijejo v domeno krvi, okultnega, nadnaravnega ali preprosto svetopisemskega, s kanček bolj satanističnim priokusom seveda. Vračanje k veri je tako ponavljajoči se motiv aktualne plate, saj religija, natančneje katolištvo, v katerem je bila Backxwash vzgojena, še vedno predstavlja pritisk, je instigator notranjega razkola in je simbol odrešitve, ki za Backxwash v katoliški veri nikoli ni obstajala ter je zato pred njo tudi ubežala. Pobeg od vere, od skupnosti in navsezadnje družine, ki naj bi po nekih nenapisanih pravilih morale predstavljati prostor rasti in varnosti, pa Backxwash pospremi z ravno tako nič kaj varnim iskanjem odrešitve v prekomernem uživanju drog in alkohola, ki jo je naposled pripeljalo v odvisnost. Znašla se je torej med dvema zlema in v glasbi aktualnega dolgometražca išče odrešitve. 

Agonija je slišna tudi v produkciji in zvenu albuma. Na podlagi so se pri pesmi Blood in the Water Backxwash pridružili industrial hip-hop veljaki clipping., na naslovnem in najbolj udarnem komadu albuma pa je del vokalov prispevala Ada Rook, članica nojz pop zasedbe Black Dresses. Večino skladb je Backxwash sproducirala sama. Slišni so pogosti sempli peklenskih krikov, verskih govorov, molitev in afriškega petja, ki blodijo po distorziranih basih in hrupih, ki v uho režejo kot fleksarca.

Izlivi jeze in bolečine ljudi mnogokrat zgolj odvrnejo, Backxwash pa s svojo iskrenostjo in predvsem neverjetno besedilno ter produkcijsko sposobnostjo na albumu I Lie Here Buried With My Rings And My Dresses kvečjemu pritegne. To ji deloma uspe tudi zaradi tega, ker osebne težave mnogokrat kontekstualizira ter umesti v širši družbeno-politični prostor. Backxwash namreč ni omejena le na intimni svet svoje razklanosti, vendar razloge za nezadovoljstvo išče tudi v neoliberalnih političnih figurah, ki se propagirajo kot zastavonoše miru, sprejemljivosti in inkluzivnosti, s svojimi dejanji pa ustvarjajo ravno nasprotno. Torej prostor, kjer se razvija bolečina, kakršnakoli že. Ta bolečina enkrat mora privreti na plan in rezultat tega je besedilno oster in produkcijsko močan album raperke Backxwash, o kateri bomo gotovo še pisali ...