Sub Pop in Bella Union, 2022

Beach House je ena od dream pop zasedb, ki stojijo v samem vrhu žanrskega kanona. V tokratni Tolpi bumov poslušamo že osmi album te ameriške skupine, ki je februarja letos pod naslovom Once Twice Melody v štirih poglavjih izšel pri založbi Sub Pop. Na novi, slabo uro in pol dolgi plošči lahko ujamemo tisti izpiljeni in skoraj klasično zasanjani Beach House, Once Twice Melody pa je, za razliko od prejšnjih izdaj skupine, konceptualno zakoličen v analizi cikličnosti ljubezni. 

Dvojec multiinštrumentalistov Victorie Legrand in Alexa Scallyja se že od leta 2006 pod imenom Beach House vseskozi posveča tokovom uglasbene zasanjanosti. O prelomnih izdajah Depression Cherry, 7 in Bloom smo na naših valovih že pisali, forma skupine pa je v tem času ostala pretežno ista. Loveč ravnotežje na presečišču komercialne glasbe in alternative sta Beach House temelje svoje zvočne kulise zastavila v medprostoru efektiranih kitar, slojevitih sintetizatorjev in prefinjenih vokalnih melodij. Te mestoma spominjajo na glasbo zasedb My Bloody Valentine, Air, Cocteau Twins, Mazzy Star in Tame Impala. Legrand in Scally nista baklonosca podtalja, raje se držita rokavov avanturistov alternative. Rezultat njunega dela je vedno spreminjajoča se eklektična kombinacija raznih žanrskih fragmentov. Ta ustreza merilom komercialne poslušljivosti, že v zasnovi pa vsaj prijetno poščegeta ušesa tudi tistih, ki Beach House dojemajo zgolj kot sestavljanko samosvojih utrinkov.

Postopoma sta glasbenika skozi leta izpilila svoje kompozicijske sposobnosti, s katerimi sta se igrala na polju prej omenjenih eklektičnih vzorov. Na aktualni plošči Once Twice Melody uspeta pričarati izredno široko paleto čustev, ki vsebuje vse od tenkočutnih akustičnih balad do bolj psihedeličnih, sintpop štiklov. Od uvodne skladbe dalje smo priča izvrstni produkciji, ki perkusije, teksturalne sintetizatorje in v ospredje potisnjene vokalne melodije vrhunsko umešča v celoto zvočne slike. Beach House s svojo glasbo ponazarjata predvsem specifična občutja, ki so odslikana v teh pričaranih širinah. 

Z zaprtimi očmi in bežnim nasmeškom na obrazu se prepuščamo vzhičenemu, vesoljskemu sanjarjenju, ki zavija med ekstazo in praznino. Zvočna pokrajina ob pozornem poslušanju postaja čedalje bolj nedefinirana, zabrisana. To sivkasto gmoto kratkotrajno prekinejo svetlikave točke, ob katerih zberemo misli in ob katerih sta misli zbrala tudi Legrand in Scally. Zdi se, da gre pri tem za namensko zastavljenost albuma. Težko bomo ob pozornem iskanju ločili žito od prgišča plevela, ko pa Once Twice Melody poslušamo bolj pasivno, nas omenjene svetlikave točke s svojim brlenjem opomnijo, da smo priča vrhuncem. Pri tej zasnovi gre pravzaprav za tipični modus operandi skupine. Če so bile denimo te svetle točke na morda najbolj poznani izdaji Depression Cherry skladbe Levitation, Space Song in PPP, tokrat to funkcijo prevzameta shoegazerski Superstar in ekstatični New Romance. Vsekakor pa je, tako v dobrem kot v slabem, Once Twice Melody samosvoja entiteta v diskografiji skupine. Vsem kvalitetam navkljub je moč pogrešiti dodelana besedila; od tekstopisja namreč težko izpostavimo karkoli vrednega omembe. 

Ob precej nenavdihnjenih besedilih bi težko pričakovali, da bi bil album zavit v grandiozni zastor konceptualnosti. A Beach House sta se odločila za koncept štirih poglavij, od katerih vsako funkcionira kot pravi mali EP. Uvodno poglavje, naslovljeno Pink Funeral, simbolizira zlomljeno srce ob venenju strastne ljubezni. Sledi bolj vzhičeni New Romance, pri katerem obrnemo hrbet klasično zasanjanemu in skoraj nostalgičnemu zvoku prvega poglavja. Tretje poglavje, nekoliko cinično poimenovano Masquerade, namiguje na razraščajoče se dvome o novem razmerju, strahovi o le-tem pa se dokončno potrdijo s poslednjim poglavjem, poimenovanim Modern Love Stories. Razkol med enolično zvočno in tekstopisno formo napram ideji o navdahnjeni ljubezenski zgodbi je očiten: poskus izpade popolnoma nepovezano. 

Celoten etos glasbe Beach House, ki je usmerjen v bolj pasivno in sproščeno poslušanje, se na Once Twice Melody znajde v odkritem navzkrižju z visokoletečo idejo o cikličnosti ljubezni, slikani skozi štiri poglavja. Ideja spominja na razvrat pop filozofije: Ljubezen je za neljubljene itak že zasnovana s ponavljanjem v mislih! Po hribih ne potiskamo nobene skale, temveč svoje zlomljeno srce! Kdo bo mojemu vedno znova izdanemu zaupanju sploh še poskušal prodati to kvazivzhodnjaško in naravnost sprevrženo sprijaznjenje s samim seboj, vesoljem in sploh vsem?! In tako dalje. Približno take vrste bastardizirano napačno interpretacijo eksistencialne filozofije nam skušata prek svoje konceptne zasnove predstaviti Beach House.

S cinizmom na strani se lahko vprašamo, od kod sploh potreba po konceptni zasnovi? Zvočnemu okolju, katerega glasbenika pričarata, gre večina pozornosti in stoji lahko sámo zase. Najmočnejša točka edinstvenega amalgama raznih zvrsti, s katerimi kuha dvojec, je bila ravno zmožnost pričaranja kaskad močnih čustev brez površinskega opiranja na odvečne koncepte. Na plošči Once Twice Melody manjka predvsem brezkompromisnost. Zakaj bi se Beach House počutila primorana ukleščiti svoj modus operandi v okorno konceptualno zasnovo, če ne zaradi dojemanja, da je arbitrarna razslojenost na poglavja pravzaprav izhod v sili za poldrugo uro dolg nerazgiban projekt brez konca in kraja? Tekstopisna in skladateljska forma, ki sta jo Legrand in Scally izpopolnila v slabih dvajsetih letih delovanja, se je ob visokoletečem konceptualnem poskusu izkazala za nezadostno cono udobja. Morda se na neke vrste sprevržen način koncept ciklične ljubezni nanaša tudi na zapor, kakršnega sta si glasbenika po letih izvrstnega skladanja zgradila. Tokratna kriza razkola med idejo in prakso pa nas vseeno lahko pusti upanja polne: morda je Once Twice Melody prvi korak na trnovi poti zasedbe Beach House do eksperimentiranja z lastnimi zvočnimi idejami.