Red Creek, 2022

Za enigmatične Francoze Birds in Row je od njihovega nastanka leta 2009 veljala pomembna razlika med osebnostmi članov in glasbo, ki jo ustvarjajo. Z zabrisanimi obrazi na skupinskih fotografijah in zatemnjenimi lučmi na odrskih nastopih je breztelesno nastopal njihov energični posthardcore, ki se je že od prvenca You, Me & The Violence umestil na marsikateri seznam omembe vrednih svežih ansamblov v tem fohu. Plesno melanholijo je trojica izpopolnila z drugo ploščo We Already Lost the World, s katero so se zvočno oprli na prvine screama in posthardcora ter jih umestili v tedanji negotovi čas. Štiri leta kasneje, po spustu v kaos današnjih dni, so se Birds in Row vrnili. In videti je, da se počasi otresajo sramežljivosti.

Gris Klein, njihova najnovejša plošča, je izšla letošnjo jesen pri švedski založbi Red Creek, katere ustanovitelji so člani prominentne postmetalske zasedbe Cult of Luna. Naslov plošče lahko ob prvem srečanju napelje na misel, da gre za osebno lastno ime. Vendar je to pravzaprav navezava na vodilnega umetnika novega realizma, Yvesa Kleina, in njegov slavni odtenek kraljevsko modre barve. Pri tem je gris francoska beseda za sivo barvo. S Kleinovo sivo je bend namreč skušal opisati vodilno idejo nove plošče – stanje brezdušja, ki iz sveta posrka barvne odtenke in jih nadomesti s sivimi. Precej očitno je, da je bil eden glavnih navdihov za občutja, ki jih Francozi opevajo na plošči, odziv na trenutno stanje sveta, a se tega ne oklepajo tako silovito kot neposredni noise rockerji Chat Pile ali prog blackmetalci Ashenspire. V primerjavi s tema bendoma, ki sta letos prav tako ponudila odlična glasbena izdelka, so Birds in Row v svojih besedilih precej bolj osebnoizpovedni in posredni.

Čutiti simptome depresije je nekako tako, kot da bi vsako jutro za zajtrk jedel cement. Siva paleta skozi leče brezupja pa je na plošči Gris Klein zanimivo zapakirana v tehnično izpiljene in mestoma izredno plesne ritme. Zvok se ob tem močno opira na efekte pedalk, ki dajejo občutek elektronske produkcije. Nova zvočna paleta je posledica dolgih lockdownov in obilice prostega časa, ko so lahko zbirali različne efekte in eksperimentirali z njimi. Produkt zato zveni izredno frišno kljub očitnim referencam na zasedbe, kot sta Touche Amore in La Dispute. Dober primer tega je komad Cathedrals, katerega kitarsko brnenje spominja na statični šum električne napeljave. 

Naslednja stvar, ki so jo fantje uspeli izredno dobro izpeljati, so prehodi med skladbami. Ko se recimo počasnejši in dramatičen štikelj Daltonians nenadoma prelevi v hitre uvodne udarce komada Confettis, po njih pa v koračnico Noah, se te pasaže zdijo preprosto izvedene in si jih brez težav predstavljamo združene v eno skladbo. Ritmična dinamika se izmenjuje nadvse lahkotno, zato so vokali bolj izraziti in imajo večjo težo. Vokalista Barta Hirigoyena v nekaterih delih slišimo razločneje kot v drugih – kar tu ni izpostavljeno ravno kot slabost, saj pri kričanih vokalih jasnost besedila velikokrat nadomestijo močneje izražena čustva. Kadar lahko prepoznamo besedila, opazimo, da so ta izraz nekoga, ki je zelo pretresen. Zanimiva je tudi bendova odločitev, da bo besedila prepeval v angleščini, kar je pri francoskih izvajalcih velika redkost.

Po svoje je zanimivo opazovati, kako so se ti francoski posthardkoraši prelevili iz atraktivnih anonimnežev v eno bolj prepoznavnih in spoštovanih zasedb na sceni. Gris Klein je energično in dinamično delo, v katerega je zavita bolečina. Je sprehod med pisanimi umetniškimi eksponati, ki jih zakriva pajčolan, tako da jih ne moremo zares razbrati. Strmenje v pisane fasade, ovite v plast megle. A tudi sivine ne uspejo popolnoma prekriti razburkane barvne palete, ki se skriva pod njo. Birds in Row so nedvomno naslikali umetnino, ki jo bodo cenili tako njihovi stari poslušalci kot tudi tisti, ki se z bendom srečujejo prvič.