Zvočni prepihi, 2018

V današnji Tolpi bumov imamo ponovno priložnost, da se obregnemo ob domačega multiinštrumentalista, zvočnega raziskovalca, vodjo založbe in nasploh s svojim delom radiu še kako dobro poznanega Jako Bergerja. Ko je govora o Jaki oziroma Brgsu, so njegovi solo pristopi k produkciji in izdajam navidez ravno toliko nepredvidljivi kot denimo različne ritmične sekcije z njegovega predzadnjega albuma Free DBeat. Jasno je, da so bile omenjene sekcije z izdaje Free DBeat predvsem posledica ritmično nepredvidljivih modulacij modularnega sintetizatorja zvoka - Veznika, a vendar so morebiti prav toliko tudi agregati avtorjevega prevpraševanja pristopov k produkciji v maniri nekomformističnega oziroma odklonskega glasbenega izraza, h kateremu Jaka vedno znova sili iz projekta v projekt. Zato lahko kljub popolnoma svežemu produkcijskemu pristopu BRGSa na novem albumu, ki ga predstavljamo v tokratni oddaji, The Art Of Drawing The Line jasno uvidimo tudi kot posledico zvočnega raziskovanja s prejšnjih projektov.

Če smo v preteklih BRGSovih delih slišali denimo elektroakustične sinteze - recimo kombinacije računalniško generiranih samplov in akustično odigranih bobnov – sta bila morda to ter tudi Jakino delo v bendu Darla Smoking povod za podoben pristop k že omenjenemu albumu FreeDBeat, le da je tam elektronske sample nadomestil modularni sintetizator zvoka. Prav slednji predstavlja motiv tudi za Brgsov novi album, pretkano imenovan The Art Of Drawing The Line, s katerim tokrat v rabi lastnega modularnega sistema resnično potegne črto med svojimi predhodnimi deli in zadnjim albumom, vsaj v smislu metode produkcije. Gre namreč za Brgsov prvi popolnoma elektronsko sproduciran album, in čeravno je ta tokrat v celoti plod dela z Eurorackom, zvočno, kljub neskončnim možnostim, v načelih ostaja presenetljivo zvest akustičnemu instrumentalisičnemu pristopu k ustvarjanju glasbe.

Z novim albumom v zvočnem smislu to pomeni predvsem, da se Brgs zavestno odmika od posplošenih paradigem elektronske produkcije – naj si bodo to taktno precizno urejeni aranžmaji, pričakovan lok, široka frekvenčna paleta znotraj posameznega dela, namembnost in tako naprej. Zdi se, da pristop k albumu The Art Of Drawing The Line ostaja enako intuitiven kot denimo Brgsova zvočenja na bobnih, v tem smislu avtor ne zapada v snovanje natanko določenih aranžmajskih struktur. V rabi novega inštrumenta ostaja igriv in raziskovalen, rezultat pa je organskost zvoka, ki služi kot most med elektronskim in akustičnim. Enako izrazite so izjemno linearni poteki komadov, kar ponovno kaže na Brgsovo mesto ob strani polja produkcije elektronske glasbe.

Rezultat takšnega procesa je torej skupek devetih zvočnih posnetkov v dolžini dobre pol ure, osnova za vsak posamezen komad pa so izseki iz improvizacij na modularnem sintetizatorju. Ob tem je za Brgs za vseh devet komadov uporabil isti patch oziroma enako vezavo posameznih modulov. To dejstvo zvočno močno okarakterizira ploščo v njeni zmerni minimalni estetiki. Tako skozi scenosled plošče jasno zaznamo ves čas prisotno bas linijo, distorziran šum – ki v tem primeru služi kot clap/plosk - in spekter piskajočih vstopov, ki se po posameznih komadih razlikujejo v sekvencah in melodijah. Kar pa v resnici razbija monotonost plošče in komade med seboj razloči tudi izven konteksta rabe modularnega sintetizatorja, so za vsak posamezen komad premeteno izbrani sampli. V tem oziru slišimo vse od klasičnega klavirja in disonančnih harmonij do orientalskih brenkal ali fragmentiranih vokalov. Brgs se sicer igra z nekaj efekti - med drugim slišimo phasing, delay in filtre zvoka – a vendar Brgs v podajanju teksturne pestrosti in slojenju ostaja precej zmeren. Kar bi v konvencionalnem smislu elektronske glasbene produkcije lahko pomenilo preveč preprost pristop, v primeru danes obravnavane plošče deluje ustvarjalcu v prid. Z neinvazivno podlago namreč zvočni prostor odpira semplom, ki izzvenijo posebej dobro, hkrati pa s tem jasno izostri idejo v ozadju.

Brgs z novim albumom The Art Of Drawing The Line riše navidezno črto ali meje – med akustičnim in elektronskim, med bobni in Eurorackom, iz samih naslovov in njegovega siceršnjega aktivističnega delovanja pa lahko sklepamo, da morda celo tiste žičnate meje med državami pa še bi lahko ugibali. In kakor so žičnate linije naš lasten družbeni konstrukt, so tudi tiste meje, ki jih zvočno upodablja Brgs, res zgolj navidezne. Že res, da gre z novo ploščo za povsem nov pristop k ustvarjanju, a vendar je ta obrodil povsem logičen umetniško zvočni rezultat v liniji sosledja z njegovimi starejšimi deli. Iskati konvencionalnost v nekonvencionalnem pristopu bi bila pač neumnost, Brgsova linearna percepcija elektronike v kombinaciji z organskim zvokom, tokrat v prvi izključno elektronski izvedbi, pa godi tako njemu kot tudi nam.