Glitterbeat/tak:til, 2023

Ob včerajšnjem prebiranju kostanja, ki je ob nežnem vetrcu kar popadal na gozdne poti ljubljanskega Golovca, se je recenzent nenadoma zazrl v oblačno kotlino ljubljansko in v spominu ga je zadel doneč ton, nato pa se je zamislil nad tem, da je angleško kraljico sedemdeset let skoraj vsak dan zbujal kraljevi uslužbenec, ki je ob sedem in petnajst zjutraj zaigral na dude pod njenim oknom, nato pa zaigral tudi na njenem pogrebu. Poleg huronske glasnosti, ki jo je ta inštrument sposoben sprovesti, in poleg tega, da je v imaginariju od anglosaškega petnajstega stoletja veljal za simbol škotske in nato kraljeve vojske, lahko – kot sicer mnoga ljudska glasbila – obenem prikliče čustva obupa in radosti, spodbudi ljudi v ples ali jok. Čeprav je slavnih dudarjev res malo, dude s svojim melodičnim dromljanjem veljajo za eno najstarejših glasbil, ki se je iz Male Azije razširilo malone po celem svetu in v svojih variacijah vtisnilo v malodane vsako evropsko vas in po škotskem otočju. 

Preden rečemo še kakšno o dudah, povejmo, da so v našem zanimanju, ker na njihovo moderno različico, tako imenovane škotske male dude ali scottish smallpipes, že od malih nog igra glasbenica Brìghde Chaimbeul, katere drugi samostojni album Carry Them With Us obravnavamo v tokratni Tolpi bumov. Izšel je aprila letos pri založbi tak:til, ki glasbenico umešča v elitno druščino te založbe, med katerimi so denimo ameriški duo 75 Dollar Bill, južnokorejski duo dal:um, domači Širom in Etceteral, vizionar Jon Hassell, čelistka in skladateljica Catherine Graindorge in neokvirljivi komponist Raül Refree. Brìghde Chaimbeul s svojim bogatim zvenom škotske tradicije dopolnjuje ta pisani globalni nabor in če jo je prvenec The Reeling, izdan pri podzaložbi slavne neodvisne založbe Rough Trade, poleg dveh nagrad nacionalne medijske hiše BBC za mlado folk glasbenico in eno nagrado za tako imenovano širjenje obzorij izpostavil predvsem v okvirih meja Velike Britanije, jo njen drugi album Carry Them With Us s podporo Glitterbeata izpostavlja na globalni ravni. In kako to, se lahko vprašamo, da od mnogih dudarjev na Škotskem in po svetu – ki jih ni malo, verjemite, omenimo Innesa Smitha, ki je z dudami uglednega Donalda MacLeoda avgusta letos vnovič osvojil zlato na največjem svetovnem tekmovanju v dudah v Edinburgu – kako, da taka pozornost uspeva ravno štiriindvajsetletni Brìghde Chaimbeul z umaknjenega otoka Skye?

Chaimbeul izhaja iz umetniške družine. Njena mati je kiparka, obe njeni starejši sestri harfistki, njen oče, Angus Peter Campbell, je večkrat nagrajeni in ugledni pesnik, publicist, ki zaradi ustvarjanja v materni galščini uživa ugleden položaj na Škotskem. V svojem pisanju prepleta realizem s hebridsko mitologijo, zato njegov stil spominja na magični realizem latinskoameriških pisateljev. Bríghde se močno zgleduje po njem s svojim naslanjanjem na galsko folkloro. Poleg tega da mestoma tudi zapoje v maternem galskem jeziku, sta dve skladbi na albumu, The Call of the Redshank in The Birds, nastali na podlagi predelav tradicionalnih melodij, medtem ko je kakšna nastala spontano v studiu. Dodatna inspiracija so ptice, pravi Chaimbeul, ki jih z dudami rada zvočno imitira, se pretvarja, da se z njimi pogovarja, kar je tudi pogost motiv v galski folklori in starih skladbah za dude. O tem priča tudi njen oče, ki je pred leti v intervjuju romantično dejal, da je prišel v stik z galsko literaturo prav zaradi zvokov, ki so ga obdajali v njegovem okolišu na otoku, najsi bodo to ptice, vozovi, vaški pevci ali sosed, ki je igral na dude. Zato Carry Us Them With Us že z naslovom ponazarja globok poklon okolju, v katerem je odraščala, tradiciji in se prej ozira nazaj kot pa naprej v prihodnost. V želji, da bi obudila neko glasbeno vrednost lokalnega okolja, ji sicer to spodleti, ampak – roko na srce – album je vreden poslušanja, čeprav je glasbeno korak v zgodovino, produkcijsko pa za Chaimbeul velik korak naprej. 

Čeprav se pod album Carry Them With Us podpisuje samo Brìghde Chaimbeul, je njen tesen sodelavec pri tem projektu saksofonist Colin Stetson, ki se ji je pridružil na kar šestih od devetih skladb in je akreditiran tako za produkcijo kot za miks ter je po svoje spodbuden podatek za umetniško prihodnost Bríghde  – če ji je kot mentor ali kreativni sodelavec stal ob strani nekdo, ki se je uspešno ločil od svojega komercialnega uspeha s ploščami cikla New History Warfare, je to dobra popotnica tudi pri Chaimbeul. Namreč, ostaja slutnja, da je Carry Them With Us samo začetek obujanja nečesa v temelju konservativnega, in ocenjujemo, da bi bila škoda, če bi bil ta album zapomnjen kot prvi korak v njeni dolgi dudarski karieri, kjer bi na koncu končala kot že omenjeni Innes Smith. 

Vrnimo se nazaj k dudam. Brìghde Chaimbeul že leta igra na moderno različico škotskih dud, starih okoli štirideset let, ki jih ne poganja pihanje, ampak meh, ki ga glasbenica stiska pod komolcem in ji pomaga, da ohranja značilen dromljajoč ton. Slišite lahko, da ta tip dud obsega samo devet tonov, zato so čeprav gibke melodije na relativno omejenih tonih. Priljubljene so, ker ne samo da omogočajo večji nadzor nad igranimi toni, temveč ker lahko med igranjem govoriš. In tako lahko na albumu slišimo tudi Chaimbeulin glas. Stetsonov saksofon jo mestoma skoraj neopazno dopolnjuje, recimo v skladbi Cronan ji nudi samo značilen Stetsonov dolgi daljni pihalski krik, v skladbi I Am Disposed of Mirth pa njegovi značilni arpeggio inserti ritmično dopolnjujejo razgibano in ponavljajočo melodijo Chaimbeul na dudah. Ampak priznajmo – njegov inštrument je vidno potisnjen v ozadje, spretno nadzorovan, da ne zasenči dud, ampak doda sonično in predvsem avtorsko plast novemu Chaimbeulinemu podvigu. Carry Them With Us bo ostal zapisan kot prebojni album dudarke, ki jo postavlja na vidno mesto mladih svetovnih glasbenikov, ki širokemu polju tradicionalne glasbe nudijo pridih originalosti.

Check it: 

brichaimbeul.com

instagram.com/brichaimbeul

youtube.com/@brichaimbeul

facebook.com/brichaimbeul

twitter.com/brichaimbeul

Napovednik kratkega filma o njenem prvencu The Reeling