Bruiser Brigade Records, 2021

Morda je najprej treba omeniti Detroit. Daljni spomin uspešnega industrijskega mesta, ki je danes polno kriminala, ekonomsko in socialno pa v črepinjah. Na drugi strani tega in morda včasih celo z roko v roki s tem pa v tej črni brozgi nekako že več desetletij kali ena izmed najkreativnejših glasbenih scen. V času propada industrije se je tam razvijal predvsem tehno, kasneje pa se je med ruševinami in rasizmom začenjala rojevati še odmevna hiphop scena. Od tod prihaja tudi izdaja Dope Game Stupid, plata detroitskega raperja Bruiserja Wolfa. 

Srce in duša plate je Wolfov tako imenovani »delivery«, ki mu ga je uspelo izoblikovati v svoj glavni atribut. Morda bi lahko rekli, da zveni, kot da je E-40 požrl Dannyja Browna in Suga Freeja, vendar je ustvarjalčev vokal še nekako bolj animiran, v off-beat stilu, meji pa tudi že na spoken word. V Wolfovi vokalni interpretaciji se poleg spretnega obvladovanja vokalnega aparata in dobre artikulacije skriva tudi pronicljiv humor. Tovrsten humor je posreden, poudarja vsebino in bogati podajanje zgodbe. Kot da bi solil premalo slano juho. Intonančno je Wolfovo rapanje razgibano in skokovito, poleg tega pa njegovo vokaliziranje zaobsega tudi fouš petje, ki celotno zvočno sliko zanimivo popestri. Čeprav si pri petju po navadi prizadevamo, da bi bili točni, Wolfovo off-pitch melodiziranje zveni popolnoma na mestu in tvori dobro kombinacijo z njegovim stilom rapanja. Kot da ima nekdo malce razmetane zobe, pa ga ravno to dela simpatičnega.

Kot gostje se Wolfu na albumu pridružijo Fat Ray, ki zapoje v komadu Middle Man, J.U.S., ki v primerjavi z Wolfom na precej konvencionalen način zarapa v komadu Syndicate, Apropos s čustvenim vokaliziranjem v prvem in zadnjem komadu ter Danny Brown, ki s svojim prodirnim nosljajočim glasom med gosti še najbolj izstopa in ki se v vokalni prezentnosti z Wolfom lahko še najbolj primerja. Instrumentalije z jazzovskim in funk podtonom barvajo predvsem živahen in razigran bas ter trobila, barvite beate pa je s posluhom za staro šolo v komade vpletel producent Raphy. Aranžmajsko so komadi razgibani, nenehno se pojavljajo nepričakovane pavzice, spremembe ritma in bitov, harmonični preobrati ter govorni vložki, biti in zvočni učinki pa vedno sledijo vsebini. Zvočnost stare šole hiphopa in funka plati doda organskost, za nostalgično avro pa poskrbi zvok prasketanja vinilke, ki se pojavlja v kar nekaj komadih in da plati dodaten podton stare šole. Tukaj se pojavi zanimiv kontrast stare šole instrumentalij in bitov z Wolfovim sodobnejšim pristopom k vokaliziranju, saj zloge in besede nenehno niza in lovi zunaj in zopet znotraj ritma, hkrati pa mu uspeva ohranjati tekoč in zaokrožen flow. 

Wolf v komadih brez olepšav govori predvsem o drogi in o sebi, svojih prijateljih, ulici in ženskah. Slednje si tu in tam kar pošteno privošči – o njih govori kot o spolnih objektih, naslavlja jih z »yo bitch« in »my bitch«, skoraj nikoli pa jih ne omenja drugače kot v vlogi prostitutk. Zanje pravi, da se pojavljajo iznenada, kot kolcanje – ko kakšna nima denarja za drogo, mu namesto cekinov ponudi seks. Verzi, kot so npr. »Pussy so good, when I eat it, it bite back, She play the ding-dong like it's a xylophone,« pa lahko gredo v nos marsikomu, tudi recenzentki. Tovrstni stihi in raba jezika spolno objektivizirajo ženske ter jih postavljajo v vlogo pasivnih družbenih bitij. Seveda moramo takšne verze vzeti v zakup s kontekstom žanra, saj je obravnava žensk, sploh v mainstream rapu, redkokdaj skušala ozaveščati o seksizmu, patriarhatu, spolni hierarhiji in podobnih stvareh, kaj šele, da bi se rap osredotočal na opolnomočenje žensk. Seveda se to spreminja in ne velja na splošno. V rapu je tudi veliko močnih ženskih predstavnic, vejevje, ki se razrašča stran od mainstreama, pa je spet svoja zgodba. Je pa bil rap vedno progresiven glede kritiziranja rasne podrejenosti in razrednih razlik, čemur je na plati posvečen predvsem komad Middle Men.

Globoko introspektiven in kontrasten prejšnjemu objektiviziranju žensk pa je zadnji komad na plati, ki govori o Wolfovi mami. V pesmi najdemo verz, v katerem Wolf za to, da ne zaupa ženskam in ljubezni, okrivi prav njo, ki ga je zaradi droge zapustila že kot majhnega otroka. Vsebinsko je komad ganljivo iskren; o svoji mami Wolf govori z bolečo ljubeznijo, mastno klofuto pa zasoli z verzom »It's a shame, I sell the same thing that caused us pain.«

Dope Game Stupid je prežet s Wolfovim karakterjem in zasoljen s humorjem. V njem nenehno mrgoli in se niti za hip ne ustavi, zaradi Wolfovega pripovedovanja pa si lahko živo predstavljamo ulice in družbo, o katerih govori. Plata je vsebinsko precej introspektivna, izrazit osebni podpis pa ji Wolf da s svojim specifičnim deliveryjem. Na albumu se dobro prelivajo elementi stare šole instrumentalij in nove šole raperjevega flowa in deliveryja. Album tako vsebinsko kot instrumentalno ni za zaspane glasbene brbončice, če imate okus za pikre fraze in gajstne metafore, pa se boste na tej plati lahko pošteno napasli.