Code Orange: I Am King

Deathwish Inc., 2014

Lahko bi rekli, da je bilo za mladeniče in mladenko iz Pittsburgha, ki so še do nedavnega delovali pod imenom Code Orange Kids, usodno koncertno srečanje z afektivno nastrojeno konvergenco sodobnih težkokategornih muzik, kultnimi Converge. Kot pravi Jacob Bannon, prva sila tako kolektiva Converge kot založbe Deathwish, so Code Orange Kids nanj naredili takojšen vtis, ki je kmalu rezultiral v izdaji diskografskega prvenca Love Is Love/Return to Dust. To je bilo pred dvema letoma in  Code Orange Kids, ki niso še niti obrnili dvajsetega leta, so preko raziskovalnega filtra institucije Deathwish, postali ime za potencial, ki naj bi kot nekakšna linija pobega preletel sedimentirane hardkoraške metode in začrtal nove smeri hrupno-afektivnih zvočnih konstrukcij, črpajoč iz polpretekle zgodovine kitarsko naravnanih popularnih muzik.

Tako se sploh ne gre čuditi, če se danes mnogokatera medrežna popularnomuzikološka razprava vrti okoli osi pred dobrim mesecem pri Deathwish založene plate I Am King. Pensilvanijski razbijaški kvartet se namreč dve leti po prvencu ponaša s suvereno naslovljenim diskografskim materialom in novim imenom, ki so mu manifestativno odvzeli priponko Kids. Code Orange tako naj ne bi bili več hardkoraško nastrojeni bruhači, temveč subtilna distorzirana razprava, ki se kljub masivnemu zvoku želi zadržati pri finesah in rafiniranem zvočnem izrazu.

In res, prvoslušna primerjava s prvencem, ki je bil hočeš nočeš veliko bolj convergovsko inspiriran, kaže na določeno preusmeritev raziskovalnega motiva, ki povzroča precej ambivalentne odzive odjemalcev tovrstnih muzik. S tem da tu nikakor ne smemo pristati, da bi šlo pri I Am King za znak zrelosti in konec najstniškega jezdenja na podivjanih konjih, kot bi lahko interpretirali pretvorbo imena benda. Prav nasprotno, pri Code Orange konji še vedno divjajo, le uzde so jim bile snete in potem na novo pripete.

Da pridemo do tega in takšnega sklepa, je dovolj, če poslušamo uvodno in hkrati tudi naslovno kompozicijo I Am King, ki poslušalca ali poslušalko preko mračnega podtona uvede v že prepoznavno kaotično Code Orange linijo. Toda I Am King se hitro prevesi ter izteče v neke vrste breakdown, kar je tudi eden izmed repetitivnih elementov čez celoten album. Poleg številnih izraznih referenc, med katere zagotovo še vedno sodi Converge, predvsem v komadih Unclean Spirit in Your Body is Ready, so Code Orange tokrat posegli tudi po sodobnem deathcore miljeju, ki je trenutno po vsej verjetnosti ena izmed najbolj s strani industrije kanoniziranih težkokitarskih izraznih form. Kakopak tu Code Orange ne gre ničesar očitati, saj ne gre za direktno izposojo, temveč za črpanje iz istega izraznega bazena, kot to počne deathcore. Kar hočemo reči, je predvsem to, da I Am King zveni bolj metalsko, kot si to nemara želi priznati.

In sicer v večih smereh: vzeto v celoti je zvok postal kompaktnejši, kompozicije bolj strukturirane, dasiravno še vedno ne povsem predvidljive, abraziven vokal pa se tu in tam opremi z elementi growlanja. Predvsem pa so se Code Orange oborožili z riffaškim arzenalom. Tako se na momente težko znebimo vtisa, še posebej pri komadih, kot so Slowburn, My World in Bind You, da poslušamo album, ki izrazno sodi kakšnih petnajst let po časovni premici nazaj, ko so dominirale specifične crossover zmesi hardcora, rapcora, metalcora in celo nu-metala.

Kljub navideznemu oženju izraznega prostora pa omenjeni elementi na I Am King učinkujejo. Zdi se namreč, da se Code Orange nikakor ne boji ustaviti pri partikularnemu elementu in iz njega izgraditi sicer pričakovano kompozicijo, ki pa tako posameznim komadom kot albumu nasploh diktira poseben tempo, da ne rečemo kar groove.

To je še posebej pomembno, ker gre pri albumu za temačno zvočno-vokalno konstrukcijo, takorekoč za sludgersko in doom fazo embrionalnega razvoja Code Orange. Če le dobro prisluhnemo dosedanji trajektoriji benda, nas to ne more presenetiti, saj so omenjeni elementi in motivi že dodobra prisotni na prejšnjih studijskih stvaritvah, pa četudi zgolj kot potencial. Prav tako nas ne sme presenetiti nemara največji odvod na samem albumu, komad Dreams in Inertia, ki skozi počasno kompozicijo, sila melodičnim refrenom, v katerem pride do izraza vokal kitaristke Rebe Meyers, in finalno razgradnjo, kaže na nadaljnje možnosti onstran dozdajšnjih Code Orange parametrov. Poleg tega se je ob poslušanju Dreams in Inertia težko znebiti občutka, da je ravno neizraba spevnega vokala Rebe Meyers največji manko albuma I Am King.

Očitku, da so Code Orange na I Am King pristali na bolj generično formo kot na prvencu, očitku, ki se bo slej ali prej pojavil, lahko v brk rečemo predvsem to, da so pod zvočno režijo Kurta Balloua, kitarista Converge, ustvarili masiven zvok, ki za cilj nima hipno počenih bobničev, temveč počasno maziljenje, ki hkrati tudi že kljuva po možganih. Tako imamo predočen bend, ki še ni topološko zajet v kanon popularno-glasbenega spomina, dasiravno ta že dodobra hlasta po njem. Bend, ki nam bo, upamo, nekoč znal odgovoriti, kaj je novega na tem delu te scene. Ob I Am King se namreč zdi, da gre prej za postavitev vprašanja. Toda tudi to je nekaj.

>>> Ne prezrite: to soboto ob 20.00 v oddaji DJ Grafiti specialna oddaja o založbi Deathwish Inc ... Priklopi se na 89,3 MHz.<<<