Constellation, 2011

Posebej v času, ko smo znotraj najrazličnejših glasbenih zvrsti priča intenzivnemu medžanrskemu prepletanju, spajanju vsega (ne)mogočega ter tendenci po elektronskem moduliranju izvornih zvočnih signalov; ko so purizmi vseh vrst praktično pritisnjeni ob zid, postaja priseganje na rudimentaren zvok posameznih inštrumentov prava redkost. Tem bolj, če se udejanji v solistični obliki. Zlasti znotraj klasične glasbe ali jazza je ta seveda še naprej trdno ustoličena in zato nekaj povsem običajnega, ne zgodi pa se ravno pogosto, da izstopi iz omenjenih glasbenih okvirjev in hkrati ne pristane v ohlapnem polju eksperimentalnega. Preostali solistični poskusi se tako skorajda neizbežno znajdejo v težko opredeljivih vmesnih prostorih.

Zdi se, da se Colin Stetson, čigar letos izdano ploščo New History Warfare, Vol. 2: Judges predstavljamo v nocojšni Tolpi bumov, prav v teh vmesnih prostorih počuti najbolje.

Ameriški saksofonist in vsestranski pihalec je z aktivnim glasbenim udejstvovanjem, predvsem intenzivnim nastopanjem v različnih zasedbah že med, še bolj pa po končanem študiju na "domači" Michiganski Univerzi, vsaj v avant glasbenih krogih že koncem devetdesetih let pridobil precejšnjo prepoznavnost in spoštovanje.

Njegov talent tudi na "veliki sceni" ni dolgo ostal neopažen. Tako so kmalu po prelomu tisočletja s strani zvenečih imen glasbene alternative začela kapljati vabila za studijska sodelovanja in žive nastope. Med njimi najdemo Toma Waitsa, TV on the Radio, Sinead O'Connor, LCD Soundsystem, Louja Reeda, Davida Byrnea, Anthonyja Braxtona ter v zadnjem času Arcade Fire in Bon Iver, če naštejem le nekatera.

Poleg tega, da si je Stetson skozi te izkušnje širil glasbena obzorja in nabor potencialnih virov inspiracije za kasnejše solistično avtorsko ustvarjanje, je v vseh teh letih tudi razvijal in izpopolnjeval svojstven slog igranja s krožnim dihanjem, inštrumentalnim vokaliziranjem, izvabljanjem multifonije iz pregovorno monofoničnih inštrumentov ter izrabljanjem teže tipk basovskega saksofona za izdatno in neobičajno ritmizacijo.

V smislu golega odkrivanja nekonvencionalnih tehnik igranja in žanrsko neobremenjenega pristopa h glasbi njegovo muziciranje sicer ni nič posebno novega. Zgodovina nam namreč tudi onstran klasike in jazza ponuja pestro paleto svobodomiselnih ter za nameček po večini še vedno aktivnih glasbenih raziskovalcev, kot so na primer John Zorn, Peter Brötzmann, Mats Gustafsson, Evan Parker ali nenazadnje Martin Küchen.

A Stetson je do neke mere poseben primerek. Za razliko od omenjenih avtorjev, ki jih ponavadi vendarle umeščamo v kroge avant-jazza ali eksperimentalne glasbe, se Stetson med drugim precej odkrito spogleduje s popom in v njem tako priljubljenim, če že ne nujnim, iskanjem zaporedja tistih vedno znova izumljenih "pravih treh ali štirih osnovnih tonov". A gre še korak dlje; s pomočjo izjemno dovršenega krožno-valujočega načina igranja, ki mu omogoča tudi uporabo prvin minimalistične glasbe, kot jih poznamo iz del Steve-a Reicha, ali elementov melodičnih repeticij Philipa Glassa, dodaja osnovni, nekompleksni melodiji še neko drugo dimenzijo, s čimer se v končni fazi spet oddaljuje od preverjenih obrazcev pop melodike.

Plošča New History Warfare, Vol. 2: Judges se zato sliši kot edinstvena zmes tako formalnih kot vsebinskih prijemov in je kot taka v Stetsonovem opusu bolj ali manj logično nadaljevanje in ob enem nadgradnja leta 2008 izdanega albuma New History Warfare, Volume 1.

Čeprav bi repetitivnost, ki se kot neke vrste ritmično-melodični leit motiv pojavlja skozi celotno ploščo, lahko s časom postala utrujajoča ali celo dolgočasna, Stetsonu to na večih ravneh uspe preprečiti. Poleg tega, da posamezne sklope daljših pesmi vedno napove krajši in bolj umirjen utrinek, vložki govorjene besede v pesmih A Dream of Water, All The Colors Bleached To White in Fear Of The Unknown And The Blazing Sun Stetsonovo glasbo postavljajo v neko novo perspektivo, k čemur izdatno pripomore vokalna interpretacija velike Laurie Anderson. Pri Fear Of The Unknown And The Blazing Sun se slednji pridruži še vokal Share Worden, ki odpoje tudi sentimentalno, z bluesom navdahnjeno pesem Lord I Just Can't Keep From Crying Sometimes. S pesmimi Home in Red Horse (Judges II) pa nam Stetson pokaže, da je njegov saksofon lahko tudi beat-box mašina.

Prav s tem pa prehajamo še na eno, vsekakor omembe vredno formalno zanimivost pričujoče plošče - način snemanja! Ob poslušanju rohnečih drone zvokov, ki smo jih načeloma bolj vajeni v elektronski glasbi, in že omenjenega multifoničnega, krožnega melodičnega ritmiziranja se večkrat vprašamo, ali res slišimo zgolj in samo solo saksofon?

Da! Še več. Colin Stetson je vsako pesem na albumu odigral naenkrat, v celoti. Studio, opremljen z dvema ducatoma premišljeno posejanih mikrofonov, pa je mojstru tonskega miksa, v tem primeru nikomur drugemu kot elektronskemu drone samodržcu Benu Frostu, omogočil, da je brez nasnemavanja ali dodajanja efektov sestavil edinstveno sonično podobo.

Kljub povedanemu pa se lahko s pomočjo kakšnega posnetka živega nastopa hitro prepričamo, da se ključ neverjetnih zvokov, ki smo jim priča na albumu, prvenstveno ne skriva v malih trikih velikih studijskih mojstrov, temveč predvsem v melodično-pulzirajočem transu Stetsonovega izvajanja lastnih kompozicij.