Dälek: Precipice

Recenzija izdelka
26. 5. 2022 - 19.00

Ipecac Records, 2022

Iz podzemnih kotičkov eksperimentalnega hip hopa se vračajo pionirji industrial noise repa Dälek z novo ploščo Precipice, izdano pri založbi Ipecac Recordings. Zasedbin osmi album sta njena člana MC Dälek  in DJ Mike Manteca želela izdati leta 2019, zaradi pandemije covida-19 pa je bila produkcija nenadoma zaustavljena. Ob duovi vrnitvi v studio plata po njunem okusu preprosto ni odražala vse kipeče jeze in frustracije, ki sta jo občutila med pandemijo, zato sta se jo odločila spremeniti, jo dopolniti s katarzičnimi izpovedmi jeze, žalosti in obupa ter jo močno potemniti. Tako se je rodil album, ki tudi spominja na korenine Dälekovega ustvarjanja, pri katerem sta bila od nekdaj vidna kristalno jasno uporništvo in strastno opozarjanje na nehumanost sveta, hkrati pa je sprememba v produkcijski ekipi z odhodom DJ rEKa in Oktopusa prinesla nov, bolj kaotično-viharen zvok. 

Kot izpoveduje že ime Precipice samo, nas album – družbo in posameznika – postavlja pred prepad med iztegovanjem po boljšem, po upanju in napredku, ter med gledanjem v neskončno črno brezno okoljevarstvene krize, vzpona škodljivih ozkogledih političnih ideologij, previsokih življenjskih stroškov in diskriminacije. Z otvoritveno ambientalno drone noise elegijo Lest We Forget Manteca ustvari hladno zamaknjeno vzdušje vrtoglavice, ki ga sledeči Boycott prebije z vhodom kričečih tolkal in globokih valujočih melodij. 

Plata tako v prvem delu nekoliko melodramatično potuje do pesmi Holistic, v kateri treščimo v tradicionalne elemente hip hopa s ponavljajočimi se boom bap tolkali v ospredju. Album se nadaljuje z najbolj umirjenim in statičnim komadom, The Harbingers, krikom žalosti in klicem na pomoč. Združitev tradicionalnih beatov s šumeče-škripajočimi melodijami, polnimi distorzije, poudari prozo MC Däleka, ki nenehno niha med stegovanjem po svetlobi in zapadanjem temi. Ta dvojnost drugi del plošče premakne v višjo prestavo. Gostovanje Toolovega kitarista Adama Jonesa, ki poskrbi za doommetalsko ozadje, povzdigne ostro retorično mojstrovino A Heretic's Inheritance na sam vrh albuma in njeno nadgrajevanje kaotičnosti vztraja prav do konca.  

Nedvomno so najkvalitetnejši element plošče besedila, v katerih se Dälek nikakor ni obrnil stran od ustaljenega dojemanja hip hopa kot uporniškega žanra. Z novo izdajo nadaljuje svoja strastna politično angažirana besedila, ki so venomer opozarjala na družbene krivice in zasedbo že pred več kot dvajsetimi leti uveljavila med novograditelji podzemne hip hop scene. Zato nekatere druge pesmi še toliko bolj razočarajo v svoji zamegljenosti med melodijo, bobni in intenzivno sporočilno prozo. Ostre, strupene izpovedi MC Däleka se izgubijo in zbledijo v ozadje med hladno ropotajočim hreščanjem in donečimi melodijami, ki brez slišnosti preudarnega besedila izgubijo svoj namen in postanejo nesmiselno ponavljajoče se. 

Ob odsotnosti bivših sodelavcev, DJ rEka in Oktopusa, je v produkciji ostala očitna luknja, Manteca pa sam ni zmogel stopiti v čevlje svojih predhodnikov. Poskus shoegazerske zvočne gostote, zelo uspešne na različnih preteklih izdajah, v prvi polovici novega albuma spodleti. Čeprav je na primer zanka basa in bobnov v pesmi Good zanimiva, njen monotoni tok v primerjavi s predhodnima skladbama, Boycott in Decimation (Dis Nation), vzbuja občutek poslušanja iste pesmi, preobremenjene z repeticijo in generičnim hip hop beatom. 

Kljub temu skupina, zdaj zožena na duet, še vedno prinaša nove oblike grobih industrial zvokov in ozadje ambientalnih melodij, ki so jih venomer ločevale od noise rap skupin, kot sta Death Grips in clipping. Album spominja na obratno potujoči projekt The Caretakerja Everywhere at the End of Time, pri katerem se iz mirnih sladkih melodij počasi prestavimo v kaotičen brezčasen prostor, poln distorziranega hreščanja, ki spominja na njihova začetna dela, ustvarjena z mislijo na skupine, kot je The Velvet Underground.

Na novem albumu je Dälek združil prvine, ki jih že leta opazujemo v njihovem ustvarjanju, hkrati pa se je zaradi drastičnega zmanjšanja produkcijske ekipe v izdajo priplazila monotonost. Ta dolgoletnim oboževalcem ni poznana, a jo lahko interpretiramo kot namerno reprezentacijo vsakodnevne rutine v obdobju karantene ter hkrati kaotičnega propadanja sveta in vrednot. MC Dälek pa v opevanju ravno tega poseže po prej neslišanem prizadevanju za izboljšanje, vzbudi up in pokliče soljudi na pomoč. Precipice tako morda ni ravno najprimernejši za poletno predvajanje. Mainstream rep je v primerjavi z njim vulgarna uspavanka za otroke, a obenem je album dobra odskočna deska za vsakogar, ki je voljan raziskovati globine eksperimentalnega hip hopa ali celo blažjih metalskih žanrov. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness