Drag City, 2013

Glasbeno delo ameriškega kitarista, pevca in skladatelja Davida Grubbsa je izrazito večplastno in mnogolično. V nekaj desetletjih njegovega ustvarjanja so se v njem nabrale različne izrazne naplavine od post-punka do folka, zmešane v idiosinkratično glasbeno govorico, ki z neverjetno lahkoto zabrisuje meje med avantgardnimi praksami in songovskimi strukturami popularne glasbe. Grubbs je znan tudi iz zasedb Bastro, Gastr del Sol (z Jimom O’Rourkom) ali Codeine, sicer so pa njegova sodelovanja v zadnjih letih še bolj razpršena med različna soočenja s predstavniki kreativnih in improviziranih godb vse od Pauline Oliveros do Matsa Gustafssona ali Natea Wooleya. Pri tem je glasba, ki jo izdaja pod svojim imenom, eklektična mešanica eksperimentalnih zvočnosti in postžanrskih refleksij, s katerimi Grubbs razvija svojo navdušujočo in prepoznavno glasbeno govorico. Na albumu The Plain where the Palace Stood z njim igrata še Andrea Belfi in Stefano Pilia, občasno tudi C. Spencer Yeh.

Kljub neusahljivemu glasbenemu imaginariju imamo lahko ob poslušanju albumov Davida Grubbsa pogosto občutek, da brezkompromisnost ustvarjalnosti poljubno zamenjujejo za stilistično razpršenost. The Plain where the Palace Stood je lep primer, saj na tem albumu v posameznih skladbah poslušamo kup Grubbsovih albumov naenkrat – kar je učinek, ki bi ga pravzaprav že morali biti vajeni. Na albumu se prepletajo instrumentalne in vokalne skladbe, ki v enaki meri dekonstruirajo prav tiste elemente, ki so v njih najbolj prepoznavni, naj gre za rockovsko ali folkovsko idiomatiko, avantgardno rabo prostora ali eksperimentalno zvočnost brez jasnega pomenskega referenta. Značilne folkovske melodije in pa še posebej Grubbsova nakodrana zvočna ornamentalika se prepletajo z minimalizmom in občasno suho, intelektualistično poetiko. Grubbsove skladbe pogosto učinkujejo kot prenos elementov diskurza pesmi izgubljenega popotnika v povsem drugačno, celo neprimerno okolje. Celota, prepojena z ironijo in ambivalentnostjo, zato zmeraj učinkuje nepredvidljivo in nekoliko mimobežno, hkrati pa vabi k motrenju čudnih zvočnih skulptur, ki so seveda povsem samozadostne.

Nekatere skladbe albuma mešajo trdo neposrednost rockovskih kitarskih pasaž z akustičnimi refleksijami, ki stopnjujejo dramatičnost in ponujajo možnost za dialektično osciliranje med formo in vsebino. Četudi so te skladbe sprva slišati predvsem kot všečna mešanica vsega od post-punka do no-wavea do folka (in torej z velikimi koraki prehodijo Grubbsovo glasbeno preteklost), pa jih je verjetno najbolje poslušati kot umetne postmodernistične kompozicije. Omenjeni elementi so v njih namreč z minimalističnimi matricami prav iz tistega konteksta, ki ga je ustalila popularna glasba, izvzeti.

Sijajne vokalne skladbe skoraj vedno predstavljajo izrazno nit, ki se na Grubbsovih albumih pojavlja zdaj bolj očitno, drugič bolj prikrito, vedno pa tako, da je na koncu prehitro zmanjka. Teh nekaj skladb se tokrat izmenjuje z bolj abstraktimi skladbami, ki jih je Grubbs na katerem drugem albumu raziskoval z več predanosti – z isto zasedbo denimo na Onrushing Cloud, ki smo ga na Radiu Študent že predstavljali. Zato je The Plain where the Palace Stood sicer res nekoliko neenoten album, vendar pa bi bilo težko reči, da katerikoli segment v smislu še ene v seriji poljubnih sprememb perspektive ne funkcionira. Zato je albume Davida Grubbsa verjetno treba bolj kot v luči popačenja in prilaščanja songovske strukture, ki bo na koncu vedno potisnjena v ozadje, poslušati kot edini prostor, v katerem lahko vse te strukture, osvobojene svojih nekdanjih referenc, soobstajajo.

Tako nemara ne preseneča, da se album zaključi izrazito eliptično in odprto. Ob prefinjenih in hitrih bobnarskih drsanjih se počasi razvijajo kontrastni odtenki dromljanja, s katerimi se v teksturi ustvarja napetost, hkratnost dveh pristopov: na eni strani je počasnost, zlovešča veličina, na drugi statičnost v hitrosti. Po petih minutah se nepričakovano pojavijo zvoki akustične kitare, ki celoto vsaj za nekaj trenutkov postavijo na glavo in vanjo vnesejo toplino oziroma obljubo reda z začetka. Škoda samo, da se zadnja skladba vendarle izteče v prazno, zaradi česar učinek nekoliko zaostaja za tistimi Grubbsovimi deli, ki se v celoti posvečajo zgolj tovrstnim eksperimentom.

Zato mislim, da je solistične albume Davida Grubbsa treba poslušati bolj z mislijo na njihovo neulovljivost kot pa v luči neke imaginarne celote. Četudi so intelektualistične kvazi popevke vsekakor pomemben del Grubbsovega ustvarjanja zadnjih dveh desetletij, jih je treba razumeti kot del svobodnega, postžanrskega ustvarjanja, ki pač ne more pristati zgolj na en vidik svoje ustvarjalnosti. In četudi je The Plain where the Palace Stood manj dostopen in bolj eklektičen album, kot je bil denimo A Guess at the Riddle, to o njem ne pove nič drugega, kot to, da navdušuje z bolj bogato zalogo izraznih sredstev.