ICI, 2015

Débruit, ki sliši tudi na ime Xavier Thomas, je francoski producent, ki aktivno izdaja albume in EP-je že od leta 2006, ko je v samozaložbi izšel njegov prvi album To Nartik Kef. Kmalu zatem je soustanovil založbo Musique Large, pri kateri je izdal dva mini albuma, zares pa je nase opozoril z EP-jem, ki je leta 2010 izšel pri Civil Music in na katerem je tudi sedaj že zimzeleni Nigeria What?, ki se večkrat znajde v vlogi komada, okrog katerega plesalci širom po svetu gradijo svoje koreografije, ki spomnijo na čikaški footwork, portugalski kuduro in afriški shangaan electro, nemara kar mešanico vseh treh. Débruit pa ni le zelo zverziran producent, ampak tudi izvrsten izvajalec v živo, na kar je opozoril z odličnim nastopom na festivalu Sonar leta 2009 in potrdil lansko leto, ko je nastopil v Gala hali.

Plošča Outside the Line, ki jo obravnavamo nocoj, je izšla pri njegovi na novo ustanovljeni multidisciplinarni založbi ICI. Tudi tokrat je naslovnico plošče oblikoval nemški vizualni umetnik Markus Hofko, ki po navadi režira tudi Débruitove videospote. Podobno kot je glasba doživela novo mutacijo v svojem evolucijskem procesu, je tudi vizualna podoba drugačna, le da je slednja tokrat doživela še večjo spremembo kot sama glasba. Débruit je namreč že z zadnjim solističnim albumom dodobra izpilil svoj specifičen zvok, ki je bil močno izrazit tudi na albumu Aljawal, ki ga je leta 2013 izdal skupaj s sudansko pevko Alsaro. Ta specifični débruitovski zvok je markanten tudi na albumu, ki ga poslušamo danes, le da tokrat ob poslušanju nekaterih komadov dobimo drugačne prebliske, takšne, ki jih morda ne bi pričakovali, pa vendar ob prvih nekaj poslušanjih skladbe Shock pričakujemo, da se bodo od nekje pojavili vokali sester Scroggins iz zasedbe ESG in nas prisilili v ples. Vendar se na tej plošči vokal skorajda ne pojavi. Še najbolj prepoznaven je v uvodnem komadu Drift, ki nas na neki način pripelje v domišljijsko deželo, ki jo želi pričarati plošča. Kasneje se vokali pojavijo le kot drobni zaloopani koščki, ki se zlivajo v celoto.

Débruit sam zase pravi, da je radoveden človek in da ga poleg godb stare celine fascinira tudi dogajanje z začetka osemdesetih v New Yorku, ko so se tam razvijale najrazličnejše scene od hiphopa, punk funka do eksperimentale, in njihovo medsebojno vplivanje. Ko je v glasbi iz tistega obdobja iskal tudi vplive Afrike, pa nekako ni našel tistega, kar je iskal. Tako si je ponudil priložnost in sam poskusil ustvariti glasbo, v kateri se srečata Zahodna Afrika in osemdeseta New Yorka. 

Rezultat je nekakšen afriški coldwave, v katerem sintetični svet loopov oživi skupaj z organskimi. Débruit se poigrava s starimi nigerijskimi melodijami, jih transformira v nekaj novega, jim doda nove dimenzije, spet drugič začne z loopom sinta, ki se med komadom transformira v loopan košček terenskega posnetka. Vse skupaj deluje zelo celovito in subtilno, saj skorajda ne ločimo organskega od sintetičnega, morda nam celo uide moment, ko so inštrumenti odigrani v živo. 

Ustvariti nek svojevrsten specifičen zvok je za glasbenike vedno dvorezen meč, saj se nam kot poslušalcem kljub temu, da je bil prvi stik s takšno glasbo presežna izkušnja, vseeno pojavi nekakšen dvom glede tega, v katero smer se bo slog razvijal. Ali se bo sploh razvijal ali pa se nemara ne bo razvil dovolj in bo postal bleda senca samega sebe? Vsi ti strahovi so bili vsekakor prisotni ob naznanitvi pričujoče plošče in morda so se pri kom tudi uresničili. Pa vendar se moramo kot poslušalci vprašati, kaj sploh želimo slišati? Ali sploh vemo, katero je tisto ravno pravšnje območje razvoja, ko glasba doživi preobrazbo, ki pa kljub temu ni preveč drastična?

V primeru plošče Outside the Line Débruit ohranja svoj prepoznavni zvok, pa vendar mu ga je v tem namišljenem svetu uspelo razviti v neko nepričakovano smer, ki na začetku vsekakor sproži mešane občutke, a če presežemo tisto prvotno reakcijo, ko bi najraje ugasnili predvajalnik, se izkaže, da plata v resnici postreže z ravno pravšnjim, ne preveč invazivnim napredkom. Débruit se ne poskuša niti otresti svojega sloga niti ga ne želi povsem predrugačiti, temveč ga želi še naprej raziskovati in odkrivati nove možnosti, ki se mu s tem odpirajo. Tudi pridih osemdesetih se že po nekaj poslušanjih v celoti zlije z njegovim ustvarjanjem in plošča neobremenjeno zazveni v vsej svoji lepoti.