Bureau B, 2023

Sebastian Lee Philipp je v svet glasbene produkcije vkorakal pred skoraj dvema desetletjema z londonskim avant-pop dvojcem Noblesse Oblige. Glasbenik, ki se je v projektu zgolj igral z zvočno eksperimentacijo, je te kreativne prvine zares razvil v svojih kasnejših udejstvovanjih; v domačem Berlinu, kjer se je uril v krautrock panogi in se v svojih ustvarjalnih manevrih sčasoma vedno bolj osamosvajal od kreativnega zavetja, ki mu ga je zagotavljalo skupinsko komponiranje. Bolj suveren in za osebno izraznost nemara bolj priložen umetniški pristop je na koncu ubral z elektronskim projektom Die Wilde Jagd, v sklopu katerega je s pomočjo koproducenta Ralfa Becka in naborom gostujočih glasbenikov leta 2015 izdal istoimenski dolgometražni prvenec in se z njim uspešno vrinil na lajnape raznih evropskih klubov in velefestivalov. Tri albume kasneje je na vrsti nova izdaja ophio, zbirka osmih elektroakustičnih kompozicij, v katerih se glasbenik temeljito potopi v svoje eksperimentalne prvine in z vsakim komadom izpili novo zvočno obliko.

Na albumu Philipp razširi svoj klasični inštrumentalni repertoar. Poleg analognih sintov, sekvencerjev in nežnih kitarskih fraz tokrat slišimo piano, violončelo in močno obdelane terenske posnetke – plemenskim ritmom pa nasproti stojijo počasni elektronski ambienti, ki gradijo kriptično, srhljivo vzdušje. Uvodni komad Ein Anfang nas z globokim dihanjem sintov in bestialnimi šepeti pripravi na izkušnjo, zapečateno v tradicijo temnega ambienta, a se to ozračje kmalu razsvetli s pomirjujočim afektom Philippovih vokalov. Tok albuma nasploh meandrira in inštrumentalne sestavine so kombinirane na različne načine: tradicionalni, prostorsko definirani ambient, ki nas pelje med urbana središča in prepihane severnonemške obale, je zgolj en del kompozicijskega kolaža albuma ophio. Najdaljša skladba Perseveranz denimo s klavirjem, tamburinom in brezbesednimi spevi ponese album že v psihedelične vode, nakar se v Kelch s sinti rišejo tesnobne futuristične planjave. 

Morda najbolj izstopajoč kompozicijski pristop je zaobjet v skladbi The Heart, prvem komadu v angleščini izpod projekta Die Wilde Jagd, ki z impozantnim ritmom in polšepetanimi, senzualnimi vokali gostujoče glasbenice Lihle močno spominja na skladbe legendarnih Massive Attack, predvsem z njihove plate Mezzanine. Plata ophio tako ubira stilsko in formalno razgiban nabor idej – od klasičnega ambienta do industrialnih, postpunk poklonov – in z vsakim izdelkom preoblikuje isto ohlapno atmosfersko linijo v različno potentne kreacije, med temi različnimi formami in progresijami pa se ohranja občutek neke širše tematske niti. Ta se v labirintu vzdušnih zasukov in skoraj neslišnih inštrumentalnih detajlov ilustrira kot čustven portret; trema in strah, ki se v cikličnem plesu življenja obračata v bežne trenutke sreče, tem pa nato spet sledi obdobje ponovne negotovosti. Avtor na plati prikliče motiv ouroborosa – antični simbol kače, ki v nepotešljivi lakoti žre lasten rep in uteleša večni cikel prerojevanja.

A o neki pretirani metanarativi plate morda ni smiselno govoriti – življenjske transformacije in njihova ciklična narava, ki naj bi po avtorju predstavljale konceptualno zasnovo albuma, le grobo združujejo nekaj, kar so v jedru dokaj samostoječi glasbeni izdelki brez očitnih medsebojnih pripovednih stikov. So pa gotovo najuspešnejši in najzanimivejši poskusi Philippovih elektronskih udejstvovanj ter odličen dokaz žanrske in atmosferske širine, ki jih je glasbenik sposoben manifestirati.