Nagel napredek informacijskih tehnologij je svetu zvočnih zapisov bistveno razširil obzorje: odmevi glasbene preteklosti iz vseh možnih obdobij so nam postali povsem enako dostopni kot glasba sedanjosti. Na nek čuden način je preteklost še zmeraj prisotna, toda njena zgodovinska globina je zaradi preobilja digitalnih podatkov izpodjedena. Kontekst izvirnika postaja čedalje manj pomemben, zato je odtujitev poslušalca od zgodovinskega načina razmišljanja smiseln izid dobe, ki ji vlada popolna dostopnost podatkov. Ampak zakaj bi bilo družinsko drevo nekega glasbenega pojava za poslušalce plesne elektronike sploh pomembno? Za večino niti ni. Toda, če vas količkaj zanima, kako te scene delujejo, rastejo in umirajo, je razumevanje preteklosti neprecenljivo. Le-to pa zahteva časovno in vzročno ozaveščenost.

Leto 1993 je bilo v čedalje bolj izolirani britanski rave glasbi priča pomembni odcepitvi, ki se imenuje jungle. Na videz čemerno in hladno, temačno ozračje novonastalega breakbeat hibrida je bilo mnogim zanesenjakom evforične, srečne skupnosti, ki jo je med drugim gnala tudi moč plesnih drog, povsem tuja in nesprejemljiva resničnost. Zato je precejšnje število rejverjev prebežalo v vode house in garage glasbe. Po drugi strani pa je mračnost jungla odprla odločilen prostor za eksperimentiranje, ki je vodilo do rojstva drum and bassa. In sčasoma se je drum and bass toliko oddaljil od svojih korenin, da je pričel zveneti kvečjemu kot priskuten kalup, ki se utaplja v distorziji in pomanjkanju melodije. V času zavračanja t. i. techstepa konec 90-ih let se je pojavila avantgardna vzporedna veja, ki so jo osnovali večinoma outsiderji, denimo Plug ali AFX. Zavidljivim rezultatom navkljub niso nikoli doživeli širše podpore, saj so bili ves čas razvezani od skupnosti, jungle subkulturne matice, s čimer so si pridobili larpurlatistični sloves.

Ob bližajoči se mrtvi točki je dosti angleških ustvarjalcev instinktivno začutilo potrebo po nadgradnji, razvoju, gibanju. Najbližje pribežališče je bil UK garage, ki je položil pomembne stilistične motive na mizo, tako glede ritma kakor obdelave vokalov. Zaradi svoje hedonistične ideologije je zlahka prodrl v mainstream, kjer se je, kot nešteto zvrsti pred njim, nepovratno pokvaril kot 2 leti prestara pašteta. Nastala je artistična vrzel, ki jo je bilo potrebno zapolniti. Na oder je stopil dubstep. Predstavljal je preporod zavesti o glasbeni zgodovini na Otoku: odkar so ga Horsepower Productions, El-B, Zed Bias in Artwork demonsko priklicali desetletje nazaj, se je polastil housa, techna, hip-hopa, chiptuna in drum and bassa ter puščal neizbrisne sledi na omenjenih zvrsteh. V zadnjih letih se je imitatorska dubstep armada okrepila še z dotokom nevednosti in nepoznavanjem lastne zgodovine, obkrožila svet, vstopila v mainstream ter pridobila oznako nekakovostne midrange glasbe, ki vključuje neotesano obnašanje in plesne droge. Pri tem se je žal pojavil pojem post-dubstep, ki ni ime žanra, temveč oznaka za producente, ki so se od te javne podobe oddaljili in nadaljevali z ustvarjanjem tega, čemur sami pravijo resničen dubstep - ali vsaj njegovo pravo duhovno nasledstvo.

Eden ključnih igralcev v razvoju zgodnje dubwise miselnosti in pionirjev dubstep scene je bil Mala alias Mark Lawrence iz dvojca Digital Mystikz. Produkcije mistikov so bile prepojene z basom, ritmično raznovrstne in karseda eksperimentalne, lovile so ravnotežje med grobim in nežnim, med norostjo in muzikaličnostjo. Bile so brezkompromisne in skromne; kar jih je populariziralo, ni bil vsiljiv propagandni stroj, temveč njihova mirna in neponovljiva meditativna lepota. Digital Mystikz sta svoje jungle vplive oluščila do okostja. Glasba je bila zanju vrsta duševne terapije. Celo slogan DMZ večerov, ki sta jih prirejala v sodelovanju z Loefahom in Sgt. Pokesom, se je glasil ''meditate on bass weight''. DMZ izdaje so izključno vinilne in redke, kajti izdajanje glasbe Lawrencu ne pomeni prav dosti, zanj je najpomembnejša dejavnost sam proces ustvarjanja. Malina glasba je izjemno fizikalno izkustvo, zato je v dobi, ko glasba postaja digitalizirana, ekskluzivno vinilna izdaja DMZ toliko bolj cenjena. V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali šest skladb prvega nealbuma Digital Mystikz, poimenovanega Return II Space. Šest rezov je razporejenih na treh vinilkah, mastering pa je bil opravljen v famoznem Transition studiu v Londonu.

Return II Space se prične z melanholičnim Unexpected, ki je datumsko najstarejša skladba. Za razliko od preostalih komadov je še najbolj sproščena in živahna poskočnica, ki jo krepijo stopničasti basi. Pop Pop Epic je strahospoštovana soul-jah koračnica, ki napoveduje prihod najdaljšega kosa celotne zbirke: Mountain Dread March. Skladba, ki se razteza nekaj čez sedem minut, je hipnotično popotovanje, skorajda oropano melodije. Izmed Malinih prejšnjih produkcij je še najbolj podobno Blue Notez iz leta 2006, vendar brez saksofona. Eyez, ki se nahaja na drugi strani vinilke, pa je ena novejših Malinih dubplateov in obenem tudi najmočnejša skladba. Eyez uporablja neuglašen sintetizator, ki predrugači pojem wobbla in ga uporabi na podoben catchy način, kakor vodilna linija v Benginem in Cokijevem Nightu. Livin Different na tretji vinilki je tako kot Unexpected še najbolj neposredno in očigledno spogledljiv z dub reggae estetiko, s svojimi kozmičnimi signali pa dobro pripravi teren za zaključek nealbuma, ki se imenuje Return II Space. Naslovni komad je poln nizkofrekvenčne napetosti, perkusij, efektov, dinamike: mojstrska meditacija o času in prostoru. Zapuščina jungla je na ploščah očitna in težko se je upreti občutku, da se nealbum konča prekmalu. Navsezadnje smo ga pričakovali mesece in mesece, dobili pa smo le prgišče beatov, ki so krožili po raznih miksih, podcastih, MySpaceu, YouTubu in kdo ve kje še že dve leti. Plošča ob vseh možnih dubstep odvodih zveni morda rahlo nostalgično in ne ponuja toliko ritmičnega mešanja, kolikor smo ga bili od Marka Lawrenca vajeni, vendar je ob takih mojstrskih komadih to še najmanjši problem.

Return II Space je pravzaprav Malin prečiščen povratek k zenovskim temeljem dubstepa. Morda se bo slišalo klišejsko, toda nujno potrebno je omeniti, da pridejo kompozicije najbolj do izraza v prostoru z dobrim soundsystemom. Večino skladb Return II Space sem letos slišal v živo v Berghainu v Berlinu, in moram reči, da je bas obnorel mene in vso občinstvo, kar tisto noč v taki meri ni uspelo ne Appleblimu ne velikanu kova Scuba. V času, ko je dubstep razpršen, zmeden, pozabljiv, skrhan in še najbolj podoben raketi v ognjemetu, ki je ravnokar eksplodirala, je Return II Space dober opomnik kvalitet, zaradi katerih smo nekateri sploh vzljubili dubstep in ga vsa ta leta spremljali. Poleg Scubinega Triangulation tako Return II Space predstavlja najboljši album letošnjega leta in zbirko najimpresivnejših dubstep komadov sploh.