Džejlo: GRUNGE BO! X) + Radical Kids 2 (z Rapper Sonah), Soyuz Music/Sojuz Muzik, 2023

Trditev, da se zgodovina ponavlja, je utemeljena na pomanjkljivosti človeškega spomina in našem kolektivnem družbenem nihanju. Nihanju kot preizkušanju idej in prehajanju iz ene skrajnosti v drugo v iskanju resnice. Neustavljivo potrošništvo pa k tej trditvi primika še eno opažanje; da je tudi moda ciklična, saj poleg naravnega gibanja trga odraža še družbene težnje. Estetiko do neke mere definirajo ideali, ki se vedno znova zamenjujejo zahvaljujoč se zgodovinski distanci oziroma pozabljanju. Ob poplavi zabavne glasbe se trendov naveličamo in iščemo novotarije, ki so vselej v dialogu s preteklostjo. Vstopamo v polje nekakšnega historicizma,  reprodukcije, nostalgije in obujanja starih idealov, ki se med drugim tičejo tudi vprašanja, o čem naj glasba sploh govori.

Džejlo, tako kot vzdevek znane pop pevke Jennifer Lopez, je glasbenik, ki je nedavno pristopil k največji ruski založbi Sojuz Muzik. Izbira psevdonima je nekoliko posmehljiva, ne, morda bolj postironična, ker je Jakovlev Roman Sergejevič nekakšna zamorjena različica Žana Pasarića, bolj znanega kot Ružno Pače. Letos je Džejlo izdal dva kratka albuma, ki nista enotno klasificirana kot EP-ja ali albuma: prvi, Grunge Bo! X), in drugi, Radical Kids 2, oba s sedmimi komadi. Slednji je bil izdan 30. junija v sodelovanju z Rapperjem Sonahom, ta psevdonim pa je povsem zavit v tančico skrivnosti. Ne le da sta glasbenika za tako veliko založbo res slabo poznana, njuno glasbo je izven pretočnih platform skoraj nemogoče najti. Sicer se slogovno gibljeta v trendovski sferi hyperpopa, emo-panka in hardcora, a je njuna prepoznavnost omejena na nišno zoomersko medmrežno publiko. Njuna umetnost je sicer dostopna na vseh gigantih glasbene industrije, poleg tega pa se širi po nestandardnih kanalih, posredno in nekoliko brezosebno, kadar pa že vstopa na socialna omrežja, so ta vselej skoraj izključno ruska. Morda nas to spominja na širjenje nightcora v zlati dobi interneta, kjer je izvor glasbe zmuzljiv. Čeprav lahko z nightcorom naredimo tudi stilsko povezavo, pa ne moremo reči, da gre le za hiperproduciran weeb shit.

Tokrat obravnavamo glasbo, katere tematika so enostavno čustva. Komadi so pankersko kratki, metalsko pokajoči in osladno spevni. Inštrumentalna produkcija v večini ni nič novega, vrača se v srednja dvatisoča z enostavnimi distorziranimi kitarskimi pasažami, odtis časa pa se pozna predvsem na vokalih, ki so zaviti v reverb, autotune in so večkrat nedoločljivega spola. Perkusivni elementi so vseeno dovolj odbiti in vokali dovolj čvrsti, da so komadi sveži in učinkovito sporočilni. Zdi se, da smo končno na točki, kjer lahko kolikor toliko okusno recikliramo zvok, ki so ga popularizirali bendi, kot je Bring Me The Horizon. Čuti se tudi, da glasba izvira iz Soundcloud rapa, da se sploh Vzhodnoevropejci radi naslanjamo na whiteboy emo pristop po vzoru Lil Peepa. Album raperja i61-a ANGELWAVE iz leta 2020 je pristop depresivnega dretja čez uho lovljive, a treskajoče podlage že nekoliko stopnjeval, a je bil še vedno ujet v klasično repersko dinamiko oz. pomanjkanje le-te. Albuma Grunge Bo! X) in Radical Kids 2 pa se je dokončno otreseta in spretno meandrirata med emo pokalicami in baladami. Če ga primerjamo z bližnjimi krogi umetnikov, kot sta Zicer inc. in Aseben, se zdi, kot da se je Džejlo rešil spon trendov prejšnje generacije in začel postavljati svoje. To pa je seveda terjalo tudi nekaj brezbrižnosti, ki se kaže v izboru aranžmajev in besedil, ki so, to je treba pohvaliti, dokaj spretna in prikladna ruskemu jeziku.

Prej omenjeni pankerski pristop k dolžini in enostavnosti komadov pa se nikakor ne prenese na samo držo izvajalcev. Če je v njej sploh slutiti ščepec uporništva, je to udobno najstniško. Med množico oznak, s katerimi bi lahko opisali takšno glasbo, bi lahko našli celo post-punk na steroidih. Gre za isto depro, ki je nehala biti chill. Kar nekaj komadov je zavoljo svoje razločnosti in všečnih, a še vedno dovolj zanimivih melodij izjemno prepričljivih, recimo Teni h_h in Mi najdem’ naši serca ᐸ/3+ᐸ/3=ᐸ3 z Grunge Bo! X) ter Holoda in Letnij Dožd z Radical Kids 2. Zabud’ vse moj slova </3 je kot pokalica že skoraj preveč efektivna, beri hitro zlajnana. A ni vse hit, kar je štiričetrtinsko. Zadnji komad na prvem albumu s svojo ležernostjo poslušalski izkušnji doda nekaj še kako potrebne dinamike in dramskega loka, a je na tej točki jasno, da enostavno jamranje ni razlog za poslušanje Džejla. Hyperpop zaključek drugega albuma je vsekakor primernejši. 

Ko kratka albuma, EP-ja, če želite, primerjamo med seboj, se prekaljeni poslušalci verjetno nagibamo k bolj osebnemu in temačnemu Grunge Boyu, čeprav ima Radical Kids 2 tako kot njegov nežnejši predhodnik večji tržni žanrski potencial. Oba albuma sta uspešna na fronti vzbujanja čustev, saj imata eno izstopajočo kvaliteto: prepoznaven zven, ki je asociativno berljiv. Morda je glasba bolj privlačna zaradi tega, kar predstavlja, kot kar dejansko je. Kljub hudim basom in celo nekoliko simpatičnim besedilom težko najdemo dovolj zanimivosti, h katerim bi se na dolgi rok lahko vračali. Z vso nostalgično prtljago nabiti komadi so prijetni in zato v srži nič posebnega. Ne preostane nam drugega, kot da prisluhnemo in uživamo pripravljeni, da bo takšen tudi trajen vtis.