Earl Sweatshirt: Feet Of Clay + Conway The Machine: Look What I Became

Earl Sweatshirt: Feet Of Clay + Conway The Machine: Look What I Became

Recenzija izdelka
8. 11. 2019 - 19.00

V tokratni Tolpi bumov bomo prisluhnili dvema že preizkušenima imenoma svetovnega reperskega podzemlja. Conway The Machine je pljuvač iz Buffala, mesta iz t. i. pasu rje, od koder njegova ekipa in založba Griselda, katere katalog polnijo še Westside Gunn, Benny The Butcher ter denimo Tha God Fahim, že nekaj let svoje izkušnje trdega uličnega življenja tali v nazorne, povedne in tehnično izjemno podkrepljene reperske stvaritve ter tako in drugače odmeva po ameriškem reperskem podzemlju. Doslej je Conway nanizal že ducat albumov, ogromno različnih EP-jev in gostovanj pri reperskih eminencah ter si v reperskem podzemlju ustvaril ime, ki že dobri dve leti - z aktualnim EP-jem Look What I Became in prihajajočim albumom pri Shady Records pa sploh - vztrajno trka na vrata najvišje reperske kaste. 

Del te kaste pa je že dolgo, že od svojih najstniških let in članstva v kolektivu Odd Future, tudi Earl Sweatshirt, vsesplošni heroj današnjega momenta pustolovskega hip hopa. Uresničil je obljube in svojo založbo Tan Cressida izpod okrilja Columbie premaknil k Warnerju, njegova prva izdaja v obdobju, ko se počuti svobodno in lahko počne bolj tvegane stvari, pa je prvonovembrski EP Feet Of Clay, ki je logično nadaljevanje njegove lanske čislane plate Some Rap Songs, s katero je poslušalcem ponudil vpogled v svojo težavno osebnost in vsakdan, njegov edinstveni pristop k glasbi, osebno ozadje in neprekosljiv talent pa so ga zasidrali med najmočnejše predstavnike kreativnega hip hopa tega desetletja. 

 

Earl Sweatshirt: Feet Of Clay (Tan Cressida/Warner, 2019)

Earl je na Feet Of Clay minimalno, komaj zaznavno spremenil svoj fokus, ostaja pa ogrodje, ki je njegov izraz doslej držalo na visokem nivoju. Njegovemu toku misli podrejeni flow se razliva še iz prejšnje plošče Some Rap Songs, deluje spontan in hkrati dobro premišljen, iz avtorja na plati vejeta nekakšna namerna mračna spontanost in vseprisotna nevsakdanjost. Podlage so minimalistične, počasne, zračne, Earlovemu toku misli tako ponujajo svoboden kanal za meandriranje. Ponavadi so osredinjene okoli enega samega vzorca in z izjemo dveh bitov je tudi na tej izdaji zanje poskrbel kar Sweatshirt sam, poleg Mach Hommyja pa repersko gostovanje odlično opravi doslej precej neznani Mavi. V smislu tekstov se plošča lahko spopade s čimerkoli - s preminulim fotrom, z izgubo punce, babice, z delno uspešno fazo prebolevanja in posledičnim alkoholizmom, z dobrimi, slabimi časi, z osamljenostjo. Earl prebira svoj razfukani svet in ga v dobrih petnajst minutah oziroma sedmih kratkih komadih nariše skozi stotine slikovitih referenc - knjižnih, političnih, glasbenih, popkulturnih in basketaških.

 

Conway The Machine: Look What I Became (Griselda Records, 2019)

Košarka je ljuba tudi Conwayju, ki svoj doprinos prav tako gradi na trenutnem momentu, a ta se za razliko od Earlovega prav blešči. Conway uživa v uspehu, ki ga prinaša delovanje njegove družinske ekipe Griselda. V večji meri gre za retrospektivno plato, za prikaz izjemnega znanja v reperski obrti in posledičnega stanja Griseldinega približevanja močnejšim tokovom miljeja. Look What I Became je avtentičen hardcore rap EP, ki služi tudi kot uvertura v Conwayev prihajajoči album. Fragmentirano predstavi nasprotja, ki jih je avtorju prinesla med gengsta reperji priljubljena in nadvse zaželena prekvalifikacija iz dilerskega v reperski poklic. Od zapora, od časa, ko mu je obraz trajno paraliziral strel uličnega nasprotnika. Od časov, ko so fantje preprodajali bele opeke, je minilo že nekaj let, zdaj so reperji. A ulica te nikoli ne zapusti, ostaja v tekstih, odraža se v mastnih, mračnih, tudi z izdajo Look What I Became na osnovi semplov grajenih podlagah, za katere skrbi sama smetana svetovne reperske produkcije - poleg avtorja samega so tu denimo Muggs, The Alchemist, Daringer. V glasbo se prezrcalijo njegovi pajdaši, ki se še vedno sukajo po mračnih stranskih ulicah Buffala, v svojih mojstrsko zloženih in enkratno dostavljenih enovrstičnicah, prepolnih referenc, pa Conway slavi te ulične bojevnike, slavi nenehen grajnd in nepopustljivo delo ne glede na področje zanimanja. No, slavi tudi sebe. Conway skrbi za to, da sta njegov svinčnik in jezik  nenehno ostra, svoji publiki pa predstavlja zgodbo o vzponu, o upanju in se ji zahvaljuje za to, kar je postal.

Oba EP-ja sta odlična, Earlov verjetno celo še malce boljši, a v tej recenziji bomo potegnili vzporednici med reperskima arhetipoma in svetovoma. Conway je starošolsko zajeban model, poln izkušenj, trdih lekcij z ulice, doživel je že strel v glavo, premagal je smrt. Iz njegove muzike veje zmagovit veter, hvalisav moment, Conway je veliki šef, njegova žetev z njive reperskega biznisa pa še prihaja. The Machine svoje slabosti tudi, če obstajajo, spretno skriva, motivov pa mu ne manjka. Keš, ženske in obleke, pravi krilatica še iz stare šole - Conwayeve ulične šole. Earlov svet po drugi strani sestoji iz veliko večje mere iskrenosti in poglobljenosti v mehanizme človeške duševnosti. Tega nato komunicira z nami skozi introspektivni ventil, ki mu ga omogoča glasba. Earlu uspeh per se ne prinaša zadovoljstva. Še vedno je odvisnik, ambivalenten ambivert in v njegovem življenju niti slučajno ni vse v redu. Znova se spušča v globine lastne osebnosti, ki jo razliva prek papirja in bitov ter tako ustvari odlično glasbo. Ni ga sram pokazati ranljivosti in reflektirati težavne mladosti otroka srednjega razreda. 

Ob zadnji pripombi se v kontekstu primerjave reperskih arhetipov utrne tudi pomislek o preoblikovanju publike. Je prihodnost rapa sploh še ulična? Za pritegnitev pozornosti današnjega reperskega poslušalca, ki bolj verjetno henga na faksu ali v službi kot za blokom in ki si glasbenikov um želi razumeti v dodatnih dimenzijah oziroma ne več le v dimenzijah poglobljenega hvalisanja, je Earl Sweatshirt primernejši naslov kot Conway, čigar smer kljub razmeroma široki publiki predstavlja nekoliko butičen in preživet reperski odvod, ki kljub svoji neinventivnosti vedno ponuja perspektive za razumevanje okolij, iz katerih prihaja. Razmisliti pa je vredno tudi o stilu, v katerem Earl producira in dostavlja. Ta še naprej daje slutiti o nadaljnji smeri razvoja reperske igre, ki se z vsakim letom obrača stran tako od stare šole, kot od mainstreama in zveni vse bolj bolj abstraktno, dekonstruirano, alter

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness