samozaložba, American Dreams Records, 2024

S femtosekundnim laserjem naredimo v srednjem sloju roženice vzdolžni rez. To storimo zato, da lahko povrhnji sloj roženice v obliki režnja začasno odmaknemo. Z laserjem ga previdno preoblikujemo, zatem pa ponovno namestimo v prvoten položaj. Če gre vse po sreči, ste se vi, dragi poslušalec ali poslušalka, znebili dioptrije in svet prvič neobremenjeno užili v vseh barvah, odtenkih in svetlobah. Toda pozor! Podobno, kot se je pripetilo Wendy Eisenberg, se lahko zgodi tudi vam, namreč da vas bo novi svet v vsej jasnosti in brezkompromisnosti popolnoma zaslepil.

To je proces laserske odstranitve dioptrije ali na kratko LASIK. Pred nami pa je Viewfinder, najnovejša plošča brooklynskegaone-person benda Wendy Eisenberg, ki se prav tako posveča jasnosti in nesluteni ostrini sveta. Med operacijo LASIK je pacient buden. Ostaja pri polni zavesti, medtem ko se še zadnje slutnje nejasnosti in zamegljenosti razblinijo – dobesedno pred njegovimi očmi. Viewfinder se sprašuje, kaj pri tem postavljamo na linijo in kaj pravzaprav izgubimo, ko se dotaknemo zvezd. Ko dosežemo to, kar so poskušali že od antičnih časov, prestopimo okvire in združimo tisto, kar nam je bilo okrnjeno: čut s čustvom.

Ko pride do tovrstnih posegov, je še najbolje, da do njih pristopimo neobremenjeno – neomadeževanega uma, odrešeni vseh vrst oprimkov in referenčnih točk. Wendy Eisenberg se temu prostemu padcu v neznano približa s prostim jazzom in improvizacijo, ki se poigrava z raznovrstnimi teksturami. Vseprisotno je seveda vprašanje, kako svetlobo, ostrino, prostor, oblike preslikati v zvok. Eisenberg ponuja dvostopenjski odgovor. Na eni strani imamo instrumentarij in teksture; krmarjenje med nasičenostjo in praznino, večplastnostjo in monofonijo, mehkobo in ostrino – vse skupaj vzbuja asociacije naravnega in umetnega sveta. Ko poslušamo zaglitchano elektroniko in kovinske perkusije v skladbi If An Artist ali ostre strune v skladbi Viewfinder, nam pred očmi plešejo ordinacijski noži in bolnišnične luči: cela serija še preveč izostrenih, preveč tujih oblik. 

Poleg teh hladnih eksperimentov se godba prepogiba in vali tudi v organskih, toplješih vodah. Na tej drugi strani zrak diši po prelestnem jasnem vokalu, ki spominja na Jenny Hval ali Cate Le Bon, vendar se vseeno nikdar ne oprime popovske forme. Spremljajo ga prijetni objemi klasične jazzovske postave – kontrabasa in pihal. Svoje mesto na tej toplejši, milejši in bolj zabrisani plati plošče si izborijo predvsem besede. Eisenberg prepeva o ljubezni, perspektivah, prihodnostih in sedanjostih – o tem, kako iskalo,s katerim zdaj razpolaga, ponuja zgolj še en lonely point of view. Poslušamo tudi premore in praznine, ki obenem nakazujejo na brezmejna prostranstva valečih se travnikov in tem komplementarno idejo osebnostne praznine. Dober primer je denimo zaključna skladba In The Pines, ki osamljeno in hrepenečo gozdnato sceno pospremi s skoraj lounge-barovskim momentom.

Pri godbi moramo omeniti še prisotnost kitare, ki se zadnje čase ponovno prebija v ospredja eksperimentalne glasbe – spomnimo se denimo britancev Still House Plants. Eisenberg do šeststrunke pristopa odprtih rok. RŠ hit, skladba Lasik, je denimo povsem odvisna od zasuka kitarskega tečaja, ki s ponavljajočim ubiranjem zapolnjuje zvočno skico v drugi polovici komada in simbolizira šok po uspešno prestani operaciji. Komad Viewfinder s kaotičnim, abrazivnim rifom vzpostavlja zmedo, derealizacijo in izgubo smisla v svetu, ki se dobesedno kaže v novi luči. To bogatstvo barv in tekstur Viewfinderja predstavlja popoln odmik v smeri prostega jazza in svobodne improvizacije napram prejšnji, pesmopisemsko usmerjeni plošči z naslovom Bent Ring. Nove smernice Eisenberg omogočajo, da pokuka onkraj izmuzljive objektivnosti in zabriše svoje robove. Toda ta zvočna podoba ni le odraz svobodnjaške drže, temveč tudi premišljenega sestava, ki stoji na temeljih obsežnega seznama albumskih gostov. Pri snemanju plošče so sodelovali Tyrone Allen the Second z basom, Zekereyya el-Magharbel s pozavno in elektroniko, Andrew Links s klaviaturami, Carmen Rothwell z basom in Chris Williams s trobento.

Viewfinder ni zgolj poigravanje s svetlobo in osuplost nad podobami, ki so čez noč našle svojo naravno ostrino. Je alegorija o spremembah in spoznanjih. Plošča izpostavlja brezdvomno resničnost videnega in čutenega – toda obenem vzpostavlja perspektivo. To stori prav z neolepšanimi pripovedmi o svetu, takšnem, kakršen je v vsej svoji ostrini in slepeči svetlobi – kajti šele takšen svet vzbuja čustvovanje. Wendy Eisenberg na plošči secira navidezno samoumevnost nečesa tako človeškega, kot je čut, s perspektive nekoga, komur je ta bil za celo življenje odvzet ali okrnjen; praska po nagonskih vzgibih in naravnih omejitvah ter s tem razkriva mehanizme čustvovanja, ki se skrivajo še par stopnišč globlje od oči, ušes in prstov. Viewfinder je pristno živa, organska in brezmejna plošča, ki neumorno dreza ušesa z improvizacijo, a vseeno ostaja milozvočna.