Sahel Sounds, 2024

Saharska kitara je eden tistih žanrov, ki nikoli zares ni iz mode, samo malo ponikne, pa še to ne za dolgo. Ne glede na to, ali so ustvarjalci svetovno znani, kot denimo nekdaj Ali Farka Touré ali pa še danes Tinariwen, je zagotovljeno, da boste na njihovem koncertu našli precejšnjo publiko. Prav tako ni pomembno, ali jih bookirate v Evropi ali ZDA ali v Avstraliji, zdi se, da ima celotni zahodni svet izjemno afiniteto do saharske muzike, kar je, če nič drugega, vsaj zanimiv pojav za opazovanje. 

Kot morebiti sklepate iz uvodne misli, danes v recenziji razkopavamo album 100% Sahara Guitar, ki ga je sredi septembra letos izdala zasedba Etran de L'Aïr iz Nigra. Bend za poroke v Agadezu pod okriljem severnoameriške založbe Sahel Sounds za svoje albume dosega same visoke ocene. Njihov prvi album z naslovom No. 1 je pristal celo na prvem mestu lestvice najboljših albumov leta v reviji The New Yorker. To je še en pokazatelj priljubljenosti tovrstne glasbe, ki bi jo v najširšem smislu lahko umestili in tržili kot glasbe sveta. Morda je to pač modna muha, ki traja že od devetdesetih let prejšnjega stoletja, in bo v nekem trenutku odvržena na pokopališče kula kot denimo reggae in ska. Na tej točki upajmo, da temu ne bo tako in nadaljujmo to recenzijo.

Seveda se zdi morda rahlo težje vstopati v podrobno analizo tako kompozicije kot performansa takšne muzike s pozicije tujca. Vendar pa nam zato preostane razkopavanje same scene in pa predvsem naslavljanje vprašanja, od kod prihaja navdušenje za takšno godbo. Prva misel je, da je morda v tuareški glasbi nekaj izrazito človeškega, kar kljub nepoznavanju jezika nagovarja precej široko poslušalstvo. To bi morda lahko zvrnili na posebno metriko, ki je prisotna v tej kulturi oziroma na koncert mikroritmov, kot pojav označujejo zahodni teoretiki. Besedna zveza opisuje ritmičen pulz, ki je načeloma konstanten, a se določeni poudarki ravno toliko zamikajo, da se jih ne da smiselno stlačiti v standardno notacijo, kar pomeni, da je treba ritmične ideje podajati ekspresivno in ilustrativno ena na ena. Kakorkoli že, teza je, da to ritmično nihanje dovolj stimulira naš avditorni korteks, da nenehno priteguje našo pozornost. 

Drugi vidik pa je nasičenost z različnimi melodičnimi ornamenti, ki ustvarja večplastnost glasbe kljub njeni načeloma precej preprosti formi. Podobno kot gre denimo pri pletenju preprog za intrigantno in izjemno dodelano umetniško obliko, se zdi, da bi lahko potegnili vzporednico tudi z glasbo. Barve nadomestijo inštrumenti in vizualne vzorce ritmični in tako imamo vzpostavljeno izjemno naivno paralelo med dvema različnima disciplinama določene kulture.

Zdaj smo sicer malo zašli od odgovora na vprašanje, zakaj se nam vsem kolektivno ta godba zdi izjemno fina. Prva teza je bila povsem kognitivno obarvana, da nas ritmi in melodična gostota privlačita in je torej naša preferenca do takšne glasbe povsem evolucijsko pogojena. Druga teza pa je, da tako kot ročno stkane preproge tuareška muzika igrá na romantiziranje orientalizma, kot ga je zakoličil Edward Said. Glasba se posledično prodaja z nevidno nalepko eksotičnosti in vstopa na trg skozi desni pol digitalnih nomadov in živim v svojem kombiju neohipijev, ki predstavljajo dovolj veliko demografsko skupino v zahodnem svetu, da lahko služijo kot utemeljitev vseh izjemno pozitivnih kritik albuma. S tem mistificiranjem in romantiziranjem glasbe jo postavljamo v pozicijo, v kateri ni polnomočna in je posledično tudi ne moramo kritizirati. Je nekaj, kar ima estetsko vrednost dekoracije, nekaj, s čimer se ponašamo pred svojimi manj metropolitanskimi prijatelji. 

Upamo, da sedaj niste prišli do zaključka, da je s tuareško glasbo karkoli narobe ali morda celo, da se je recenzentu zdel album slab. Prav nasprotno, album je odličen in muzika na njem izjemna. Morda celo vredna visoke uvrstitve na izboru naj Tolp bumov. Celoten ekskurz prevpraševanja naj služi samo zavedanju, da moramo včasih izoblikovati mnenje tudi o stvareh, ki nam bodo tuje, ne glede na to, koliko se jim trudimo približati.