untitled records, 2024

Famous so verjetno najmanj znana zasedba iz londonske Windmill scene in tudi zadnja iz te bogate generacije, kar zadeva izdajanje studijskih albumov. Med odraščanjem in prijateljevanjem z vrstniškimi bendi, kot so Black Country, New Road, Jockstrap, black midi in drugi, so nekako ostali zadaj in ušli pozornosti, ki so jo na londonsko sceno prinesle omenjene zasedbe. Njihov obstoj je bil razmeroma tih; dva izdana EP-ja nista vzbudila takšnega zanimanja kot preostale Windmill izdaje, živo nastopanje pa je bilo tudi bolj skopo. Po EP-jih England in The Valley prihaja njihov dolgometražni prvenec Party Album v eter šele po osmih letih obstoja zasedbe. 

Po dvoletnem procesu pisanja in snemanja skladb je trud obrodil sadove; glasba na plošči Party Album je korak naprej od dosedanjega opusa, korak, ki hkrati tipa za tlemi pod seboj, a to dela samozavestno. Prva studijska izdaja benda Famous je bil EP England leta 2019, s katerim so glasbeniki izoblikovali zvok v zelo grobo, neustavljivo eksperimentiranje. Šlo je za pretežno kitarsko izdajo, hrapavost brenkal pa je bila obogatena s klavirskimi detajli in elektroniko. Plošček Stars, ki je sledil, je bil tematsko precej temačnejši in manj prepričan sam vase. Skladbe so bile inštrumentalno bolj raznolike in so hkrati začele prikazovati teatralnost, v katero je bend globlje zabredel na Party Albumu. Upoštevati je treba dejstvo, da je famozna sestava od nastanka doživela številne spremembe, edini stalni član pa je glavni pisec in frontman Jack Merrett.

Famous so nekakšen podaljšek oziroma glasbeni aranžma Merrettovih terapevtskih seans, vsak doslej napisan komad pa se precej iskreno, z različnimi merami poetičnosti, ukvarja z njegovimi tegobami in travmami. Skozi besedila lahko, če jih uspemo dešifrirati v koherentno, lucidno stanje, spremljamo njegovo odraščanje in brodenje skozi brezna svojega življenja. Party Album občinstvu, ki bend spremlja že dlje časa, predstavlja nekakšen zaključni lok avtorjeve zgodbe. Zaradi omejenih studijskih izdaj in koncertov, načrtne skrivnostnosti in izogibanja medijski pozornosti, ima poslušalec na dolgem temnem hodniku le nekaj oken za vpogled v Merrettovo notranjost.

Merrett na vsaki izdaji brezsramno izriše portret danega življenjskega trenutka. EP England sta zaznamovala večja mera gotovosti in postnajstniški nemir, medtem ko je EP Stars prikazal bolj negotovo, čustveno labilno in s substancami prevlečeno sliko. Party Album je jasno nadaljevanje tematik s prvih dveh izdaj, čustveni karambol Jacka Merretta se namreč nadaljuje, a se v veliki meri razplete, in to srečneje, kot so nakazovale starejše skladbe. Ozadje za »dobrim koncem« je na novo najdena predanost ljubezni, ki je pravzaprav edina tema albuma. Lirika se obeša na različne vidike ljubezni, od iskanja prepričanosti in stabilnosti do sočustvovanja in žalovanja, ki so bili pred tem povezani z nezdravimi mehanizmi soočanja z lastnimi čustvi. Slišimo lahko bolj ali manj subtilne navezave na starejše komade, način pisanja pa deluje bolj zrelo, z bolj razjasnjenimi cilji. Še vedno so skladbe lirično zelo surove in celo groteskne, a se v verzih in upanja polnem podtonu pisanja čuti, da je avtor premostil stara brezna svojega življenja. 

Skladbe je Merrett napisal večinoma sam na klavirju, glasbeni aranžma, sestavljanje zvočne podobe in produkcija pa so bili kolaborativni trud celotne zasedbe. Cilj je bil narediti klasičen rockerski album, a sta jih kreativno sodelovanje in kohezivno razumevanje drug drugega vodila nazaj v eksperimentalne vode, kjer smo jih tudi vajeni. Distorzirane kitare prevzemajo različne oblike, od melodično vodilnega inštrumenta do čisto perkusivnih in nojzerskih vlog. Velik poudarek je na elektroniki in sintih, nasploh pa dobimo občutek, da glasbeniki niso imeli enega kopita za konstrukcijo komadov, temveč so razvoj posamičnih del prepustili občutku, eksperimentiranju in zahtevam danega liričnega materiala. 

Inštumentalna osnova niha med kaotičnimi ritmi za nevrozo in svečanimi, biblično teatralnimi podlagami za čustvene izpovedi Merretta. Primer tega sta denimo skladbi God Hold You in Leaving Tottenham. Pri prvi imajo glavno vlogo divje postpankovske kitare, katerih umazan zvok spominja na zgodnjo glasbo zasedbe. Hladna motoričnost ritem sekcije in jedki hrup kitar ustvarjata napetost, ki gradi na absurdistični repetitivnosti besedila in pretvori sicer preprosto strukturo v abstraktno, pisano enoto, ki pri poslušalcu zmore vzbuditi občutke nelagodja. Leaving Tottenham po drugi strani čez cel komad plete bolj umirjeno, melodično podlago s prednostno vlogo perkusije, ki se v skladbi razvija skupaj z besedilom in konča v mogočnem crescendu, ki pravzaprav zaključi dramski lok albuma pred zaključno mantro Love Will Find a Way.

Party Album je ironično naslovljeno delo ironično poimenovanega benda. Famous nekako niso dosegli nivoja uspeha svojih scenskih kolegov, kljub temu, da je tako pri njih kot denimo pri Squid ali black midi, glasba podobno levosučna ali zahtevna za občinstvo. In vse prej kot party glasba. Famous ignorirajo značilne strukture skladb in mešajo drastično različne zvočne teksture v izjemno spretno izvedenih eksperimentih. Zvočna paleta je kljub nekonvencionalnemu zvenu plošče skrbno izbrana in zelo koherentna. Medtem ko nas mestoma pričakajo godala ali tolkalni vložki, lahko hkrati zasledimo vestno uporabo enakih kitarskih zvokov in značilno toploto Rhodes klavirja. 

Gre torej tako za glasbeno kot tudi tematsko celostno ploščo. Teme so bolj dorasle kot na prejšnjih izdajah, lirika pa celo preseneti z obilico religioznih motivov, v katerih Merrett domiselno slika svoje ljubezenske verze. Na trenutke nastop vokalista že meji na melodramatičnost, še posebej zapeče stokajoči verz o cepljenju v komadu Love Will Find a Way. Takšni trenutki odvzamejo nekaj čustvenega naboja preostalim izpovedim na plošči, kljub domnevni neskončnosti teme, kot je ljubezen, in izredno doživetemu performansu Merretta pa bi lahko intenziteta njegovega nastopa koga odvrnila od inštrumentalno sicer zelo dodelane muzike. Toda prav tu se vrnemo h ključni zanki plošče. Glasba je zvočno in strukturno neposredno vezana na vokalni performans in besedila, kljub občasnim pomanjkljivostim enega ali drugega dela pa skupaj delujeta izredno usklajeno in medsebojno dopolnjujoče. Party Album je čustveno in zvočno zahtevna, toda lepa plošča in natančno tista stvar, ki smo jo od benda Famous v tem trenutku pričakovali.