Zdi se, da smo končno dočakali naslednike Arctic Monkeys. Pa ne nujno v striktno glasbenem smislu, WU LYF konec koncev preigravajo precej drugačen indie od Sheffieldčanov. Podobnosti med obema skupinama vidim predvsem v tistih bolj neoprijemljivih atributih, ki jih posedujejo le najboljše zasedbe. Gre za udarno prvinskost, himnično surovost, attitude, žmoht, mojo, it. Za neko presežno vrednost, ki je, v kombinaciji z zanimivo bandovsko mitologijo, spretnim marketingom in seveda kvalitetnim muziciranjem, ključ, ki odpira mnoga vrata.

WU LYF so leta 2008 nastali v Manchestru, mestu na angleškem severozahodu, ki nam je v preteklosti dal mnoga velika imena angleške alternativne muzike. Gre za precej enigmatičen četverec, ki večino časa niti ni četverec, ki ne mara intervjujev, občasno nosi maske, briše informacije s svoje Wikipedia strani in uporablja precej zabavne vzdevke. Ploščo Go Tell Fire To The Mountain so posneli v zapuščeni cerkvi, to pa se, seveda, več kot očitno pozna v njeni zvočni podobi.

Prepojena je namreč z epsko donečimi orglami, kitarami, ki plavajo v reverbu, in toplim, poletnim, odmevajočim občutkom odprtega prostora. Prva asociacija so zadnje čase ubikvitarni obujevalci surf rock zvokov, kot so Beach Fossils in Real Estate. Zaznamo lahko sledi post-rocka, predvsem v igri med tihim in glasnim, v počasnem grajenju do klimaksa, pa v kitarskih riffih in bobnarskih prehodih. Perkusijsko se WU LYF občasno približajo tudi ritmično hiperaktivnim sodobnikom Local Natives in Vampire Weekend, ki si seveda radi izposojajo predvsem iz Afrike.

Vokal frontmana Elleryja Robertsa pa ni tako hvaležen material za medbandovske primerjave. Gre namreč za precej raskav, zlomljen in občasno precej nekontroliran glas, ki ga dandanes v širšem polju popularne glasbe precej težko zasledimo. Še najbolj se mu je v zadnjih letih verjetno približal vokalist kalifornijske garažnopsihedelične zasedbe Crystal Antlers, če pobrskamo po spominu pa bi ga verjetno lahko umestili nekam med Captaina Beefhearta, Nicka Cavea iz obdobja The Birthday Party, Blacka Francisa v njegovih odpuljenih trenutkih in Zeda iz Policijske akademije.

Ne glede na to, da gre za navidez precej čudno kombinacijo lahkokategorne glasbene podlage in surovega vokala, plošča preprosto zažge. Na popolnoma čutni ravni nas spomni na prvenec Surfer Blood, ki je na isti način uspel uloviti nek trenutek v času in ga na grenko-sladek način predstaviti poslušalcu, bodisi preko slušalk na mirno poletno popoldne, ali pa na divjem in razigranem koncertu. Pesem Spitting Blood dobro ilustrira celotno ploščo. Njen refren je zalajan in zamomljan, a prekleto melodičen in himničen, tako da se nam že po parih poslušanjih zagozdi v glavi. Tudi otvoritvena L Y F s svojim mantričnim ponavljanjem ''love you forever'' poseduje enega izmed mnogih singalong trenutkov na plošči, ki pa so vedno smiselno in tehtno postavljeni ob prepletajoče se teksture in subtilna zvočenja.