Transcending Obscurity, 2025

Po prižigu decembrskih luči metalsko podtalje zajame turobna tišina. Konec leta je namenjen takšnim in drugačnim glasbenim lestvicam vseh vrst glasbenih navdušencev. Te z obratom enic na koledarju usahnejo in čas je, da na dan prilezejo novi lepljivi in ostudni stvori, ki se bodo lahko ob koncu leta znova potegovali za omembo na brezmejni množici glasbenih seznamov. Naj bo zaradi neskončnega števila vsakoletnih izdaj ali iz same obzirnosti do občinstva, so mnoge plošče, ki so skozi leto terorizirale glasbeno podzemlje, pozabljene. Nesrečna usoda se piše predvsem tistim, ki na plan prilezejo prve, skozi čas počasi bledijo in uidejo skozi razpoke v spominu. Plošča, ki bo zagotovo izpostavljena v neizprosnem toku časa, je prvenc ameriške zasedbe Hierarchies z istoimenskim naslovom. Album je izšel sredi januarja letos pri založbi Transcending Obscurity.

Kljub temu, da gre za prvenec, hitro slišimo, da plošča ne predstavlja prvih glasbenih korakov. Gre namreč za izredno izurjene glasbenike, ki se na ekstremen metal očitno dobro spoznajo. Trio poleg basista Anthonya Wheelerja sestavljata še bobnar in vokalist Jared Moran ter kitarist Nicholas Turner, ki skupaj tvorita tudi projekt Acausal Intrusion. Pod tem imenom sta leta 2021 izdala ambiciozen prvenec Nulitas, ki se očitno zgleduje po orjakih disonantnega metala, italijanski zasedbi Ad Nauseam. Godbo zaznamuje klavstrofobičen death metal, ki sega globoko v temačen svet, v katerem disonanca in kaos dosežeta neskončno obzorje. Takšen DNK v sebi nosi tudi plošča Hierarchies, za katero se na prvi pogled zdi, da je njen edini namen preizkušanje postulatov zahodne glasbene zapuščine.

Medtem ko se bitka med zasedbami tehničnega death metala trenutno bije v hitrosti za ceno vedno čistejše produkcije, Hierarchies opustijo prenasičeno bojišče in uberejo drugačno pot. Na plošči poveljujejo kitarski rifi, ki se le redko oddaljijo od počasnejših tempov. Virtuoznost stoji ob strani in služi le kot orodje za ustvarjanje izrednega kaosa. Prenasičenost, ki ne stremi k razkrivanju svojih nians, odpira vrata do zelo umazane produkcije, kar album naredi mračen, strašljiv in naravnost ogaben. Hierarchies so sofisticirani, kadar izkazujejo tehničnost in naivni, kadar je njihova izvedba surova. Glasba je tako kaotična in abrazivna, polna žvenketajočih tolkal in rifov, ki obračajo želodec, z vmesnimi cvilečimi akordi, ki jih spremlja grozeče, nečloveško rjovenje. Glasbeniki dušenje zamenjajo s tisto neprijetno prostornostjo, zaradi katere divje disharmonije še bolj izstopajo. Plošča ni niti veličastna niti gruvaška, temveč je tako groteskna in kompleksna, da poslušalce prej odganja kot privablja.

Death metal so že v zgodnjih dneh definirali neizprosni blast beati in disonantni rifi. Na trdih temeljih se je razvila izčiščena osebnost, katere ključen del sta predstavljali tudi hitrost in zahtevnost glasbe. Potiskanje mej v ekstreme skozi desetletja je do danes mnoge bende potisnilo v ozko nišo, ki ne dopušča veliko kreativnosti. V tem smislu se Hierarchies vračajo k zgodnjim, ikoničnim ploščam, kot je Severed Survival benda Autopsy, ki surovega in grotesknega značaja enostavno ne želi uravnovešati. Dobro znano kitarsko delo z dodatno mero disonance v uvodni skladbi denimo zveni kot poklon prepoznavnemu zvoku benda Immolation, medtem ko v kasnejših komadih kaotični rifi prerastejo vplive starejših zasedb in se bolj približajo sodobnim avantgardnim bendom, kot je Pyrrhon. V drugi polovici plošče Hierarchies izgubijo nekaj svojega sijaja. Skladbe Dimension, Twilight Tradition in Abstract vse presežejo dolžino šestih minut. Kljub temu, da se nobena od njih ne približa dolžini odlične uvodne skladbe in da zasedba v vsaki od njih razvije nemalo obetavnih idej, se Hierarchies izkažejo za precej boljše v surovem trenju kosti kot pa v raztegnjenih poskusih dolge introspekcije.

Izjemna disonanca je trenutno trend ekstremnega metala. Res je, da je v metalu in glasbi nasploh prisotna že dolgo, a je, odkar so bendi pobrali tisto, kar so Gorguts iznašli, ta pridevnik postal povezan z vse bolj zvito in abrazivno zvočno podobo, številčnica ekstremnosti pa se tako vztrajno pomika vedno dlje. Malo založb danes premore takoj prepoznaven, nezmotljiv zvok, toda ena takih je zagotovo indijska založba Transcending Obscurity. Hierarchies se s to idejo poistovetijo na najboljši način. To je izzivalna, disonantna in kaotična deathmetalska plošča, polna nians, ki se razkrijejo šele s poznejšimi srečanji. Kljub temu da plošča nekje na sredi izgubi začetno silo, komadi pa sčasoma zatavajo v dolge, manj navdihnjene odseke, preplet med inštrumenti zveni kaotično, a premišljeno, z rifi, ki se nalagajo drug na drugega v grozljive, nepozabne melodije.