Low Company, 2018

Po dolgih letih igranja v raznih punk in rock'n'roll bendih se je Josh Neutron, tokrat obravnavani avtor, odločil pripraviti mehkejšo ploščo. Ploščo, ki bi predstavila  močan kontrast njegovemu dosedanjemu ustvarjanju. Josh je svoj glasbeni izraz kalil v različnih bendih, najprej v rodni Avstraliji, potem v Londonu, trenutno pa deluje iz Berlina. Od debelega nabora zasedb, v katerih je Josh sodeloval, gre omeniti berlinski bend DIÄT, ki je pred nekaj leti punkovsko sceno močno pretresel s svojim prvim in edinim dolgometražcem Positive Energy. A v zadnjih letih se je Joshevo ustvarjanje razpršilo v širšo množico projektov, denimo v nabriti londonski power pop bend The Love Triangle z albumom Clever Clever ali v albumsko triado berlinskega garage benda Heavy Metal. S projektom Itchy Bugger pa se je Josh umaknil od agresivnega preigravanja večine teh projektov in se poglobil v intimnejši glasbeni milje.

Prve namige na takšen ustvarjalni premik smo lahko opazili z izdajami Joshove majhne Bandcamp založbe Little Winners. Na tej založbi je izšlo kar nekaj krajših izdaj pod različnimi psevdonimi in zdi se, da je bil pri vseh vključen tudi Josh. Prav te izdaje zaznamujeta določena elementarnost in preprosta iskrenost, ki ju čutimo tudi z aktualnim projektom Itchy Bugger in ploščo Done One. A za razliko od predhodnih izdaj je tokrat obravnavano ploščo Done One izdala londonska glasbena trgovina Low Company, ki naj bi bila tako navdušena nad albumom, da se je odločila za preizkušnjo tudi v založniškem poslu.

Itchy Bugger je pripravil izrazito osebno ploščo. Najprej to morda nakaže že ovitek albuma – motni avtoportret zamišljenega Josha v sedeči pozi s pivom v roki. Bolj konkretno pa poglobitev v notranja občutja in osebne težave zasledimo že z drugim komadom Baker Man, tak čustveni okvir pa je nato prisoten na celotni plošči. Pogoste selitve, razočaranja nad bližnjimi in v končni fazi nad samim seboj so tematike, ki močno zaznamujejo ploščo Done One. Vse te komponente izpostavijo Joshev outsiderski sentiment, ki je za ploščo ključen. V tem smislu album Done One izstopa iz Joshevega kataloga, njegovi predhodni bendi so se namreč pogosto osredotočali predvsem na družbenokritične ali pač enostavno zajebantske teme.

Plošča Done One je bila narejena v DIY maniri, kakršna je bila značilna tudi za njegove predhodne bende. Kot pravi avtor, je plato posnel v dolgih nočeh s štirikanalno mešalko, preden se je preselil nazaj v Avstralijo. Brez pretiranega pustolovstva se v ospredje postavijo pesmi same. Album Done One predstavlja DIY kitarsko pop ploščo, spominja denimo na sorodne in ne toliko naivne glasbene poskuse iz osemdesetih let, ki so se godili tako na Novi Zelandiji in v Avstraliji kot v Glasgowu in ameriški Olympiji v zvezni državi Washington. Zvočno in predvsem po čustveni plati pa bi ploščo Done One lahko najbolje primerjali z izrazito talentiranim, a nikoli dozorelim angleškim bendom Television Personalities. Itchy Bugger je očitno v lajfu zajebal številne prilike - podobno kot Dan Treacy, vodilni avtor omenjenega benda Television Personalities.

Album Done One vidimo kot celoto, iz katere nobena izmed skladb posebej ne izstopa, hkrati pa vsaka zase pokaže avtorja v malo drugačni luči. Album se uvede počasi in se le postopoma razvija, svoje kvalitete demonstrira na izrazito potrpežljiv način, brez vsake naglice. In čeprav smo izpostavili močan avtorjev pečat, se Josh s svojim glasom redko zares postavi v osrednji plan. V  osnovi je Itchy Bugger pripravil iskren, občasno romantičen izdelek, ki je v veliki meri predvsem močno inspirativen. Morda mu realni svet povzroča težave, a Itchy Bugger dobro ve, kaj hoče z muziko.