Domino Recording Company, 2021

Eno najbolj povezujočih doživetij je spontano ustvarjanje glasbe s prijatelji. Zvočno telo proizvedenih ritmov in melodij se postavi kot samostojna entiteta, ki jo sodelujoči oblikujejo, a ji tudi sledijo kot nečemu vnanjemu. S tem se avtorstvo umakne kolektivnemu duhu. Takšen pristop je za svoj novi album nenačrtovano ubral James Yorkston, škotski kantavtor in pisatelj, večino časa solo umetnik, pa tudi član eksperimentalnega jazz folk tria Yorkston/Thorne/Khan.



Material za svoj enajsti album z naslovom The Wide, Wide River je Yorkston zasnoval doma, posnet pa je bil na Švedskem. Tja je odpotoval na povabilo prijatelja Karla-Jonasa Winqvista, glasbenega producenta in vodje lokalne zasedbe Second Hand Orchestra ter ustanovitelja manjše stockholmske založbe Sing a Song Fighter, pri kateri zasedba ustvarja. Člani razmeroma manj znanega Second Hand Orchestra samih sebe ne opredeljujejo kot glasbenike, temveč, po svojih besedah, zgolj poskušajo uglasbiti vtise iz sveta okoli sebe v obliki minimalnih DIY orkestralnih kompozicij.



Yorkston je na obisku preko Winqvista spoznal še ostale člane Second Hand Orchestra. Med njimi sta tudi Cecilia Österholm na nyckelharpi, tradicionalnem švedskem godalu s tipkami, ki je na albumu prominentna, ter kitarist in vokalist Peter Morén iz indie benda Peter Bjorn & John. Nova poznanstva je Yorkston kaj kmalu pretopil v idejo, da bi skupaj posneli album.



Nastali album so tako posneli v roku treh dni, aranžmaji Yorkstonovih pesmi pa so nastajali spontano. Vzniknili so v ozračju medsebojnega vplivanja umov in dejanj glasbenikov. Pri tem je vsakdo od njih ravnal v skladu s tem, kar počnejo drugi, se nanje odzival in jih dopolnjeval, v dialektiki pripoznanja že slišanega in pričakovanja tega, kar šele nastaja. S takšnim pristopom so bili glasbeniki pahnjeni v stalno izbiranje: ali konformno dopolnjevati ostale, ali pa se ranljivo izpostaviti s svežo idejo. Naj tu poudarimo, da so najbolj zanesenjaški in zato tudi najpristnejši momenti na albumu prav tisti, ki so posledica slednjega – torej aktivnega posega v glasbeno dogajanje s strani posameznega glasbenika, bodisi z vpeljavo dodatne harmonije bodisi z novo, izvirno melodijo ali ritmom.



Da bi preprečil zdrs spontanosti v kaos, je Yorkston ostalim sicer okvirno nakazal, da želi tu in tam imeti backvokale ali v tem in tistem delu ritem sekcijo. Vnaprej napisana besedila in osnutki pesmi ter izvedbe, ki so nepredvidljivo zrasle iz njih, so tako praviloma utelešeni v ubrano celoto – in le na trenutke je pri določenih inštrumentih razvidno tipanje in iskanje terena, recimo v nerodnem začetku pesmi To Soothe Her Wee Bit Sorrows.

Album sestavljajo s karantensko, pa tudi z Yorkstonovo siceršnjo žalostjo obarvane folk pesmi. Besedila komadov se tematsko poskušajo lotevati stiske ob staranju in krivdi. Yorkston si pri tem pogosto izposodi razne drobce iz rezervoarja motivov folk glasbe. Središčni komad Choices, Like Wide Rivers tako kaže na metaforično naravo naslova albuma, namreč soočanje z nepremostljivo dilemo izbire in težo posledic ob odločitvi za en breg. Uvodna pesem Ella Mary Leather pa je projekcija osebe iz Yorkstonovega ljubezenskega življenja na zgodovinsko osebnost Ello Mary Leather, angleško folkloristko in popisovalko ljudskih pesmi, ki je živela pred stotimi leti.



Podobno pesimistično zamišljena sta morala biti, po naslovu sodeč, tudi komada There Is No Upside in Struggle. A v orkestralno-rockovskih aranžmajih pesmi dejansko ne morejo zveneti kot prikazi Yorkstonove individualne psihične mučnine, saj jih preveva skoraj gostilniški duh prijateljske opore, ki je nastal iz zabavanja ob skupnem preigravanju. Če se v začetku posamezne pesmi glasbeniki še ogrevajo za strukturo pesmi in jo spoznavajo, jo do konca uspešno spreobrnejo v nekaj svojstvenega. Gospelska večglasja pa dajejo vedeti, da Yorkstonovemu prvoosebnemu pripovedovalcu stojijo ob strani.



James Yorkston je torej na najnovejšem albumu The Wide, Wide River, ki ga je posnel s Second Hand Orchestra, umaknil auteursko vizijo svojih kantavtorskih komadov in priložnost aranžiranja zaupal enkratnosti spontanega skupnega ustvarjanja. S tem je skupina prijateljev v njih lahko videla več, kot bi Yorkston lahko kadarkoli sam, izkupiček pa je razkošen in cvetoč, četudi občasno prenagljen, orkestralni folk.

Tolpo je pripravil vajenec Marko.