PAN, 2013

Petkova Tolpa tokrat pripada glasbenemu kolažu. In petkova Tolpa tokrat pripada založbi PAN. Jar Moff je relativen novinec pejsaža sodobne eksperimentalne glasbe. Z izdajo Commercial Mouth se Moff v popolnem loku katapultira vanj in to se dogaja v izrednem trenutku, ko selekcijski proces določenih izpostav mejnih glasb generira dodano vrednost širšega tržišča, širšega dosega in širše izpostavljenosti.

Danes v zraku že zelo očitno čutimo potencial trenja, ki ga PAN generira s svojim pohodom kar naravnost v iztočnice kreativnih impulzov sodobnih podzemnih muzik. Obetajo se nemirni časi, ko bo edina predpostavka selekcije Billa Kouligasa, to je absolutno singularna perspektiva široko razgledanega subjektivnega okusa, torej, obetajo se časi, ko bo ta selekcija vstopila v neusmiljeno okolje nereflektirane tiranije, ki ne ozavešča svoje sodbe okusa nad okusom.

Vendar pa je Kouligas na ta moment tako zelo očitno pripravljen, da bo tokrat soočenje lahko le polje outsiderjevega neizmernega veselja, kreativne vzpodbude in potrditve novih variant distribucije idej.

Trenutek zatišja - tukaj in zdaj - pripada muzikalni vsebini današnje Tolpe Bumov. Plošča Commercial Mouth prihaja po nekajmesečnih napovedih. Pravzaprav se zdi, da je bilo v igri nekaj zavlačevanja. Medtem sta pri PAN izšli dve plošči Leeja Gambla, ki sta dovršili naelektrenost ozračja v žareč hajp. Le dni pred obratom leta pa nam je Kouligas postregel še s presenečenjem - sintezo kontrirajočih si vektorskih impulzov Sensate Focus in Heatsick ter zmagovitim vstopom asa – Morphosisa. Karte so bile dokončno izstavljene.

Jar Moff je tako izpostavljen v močnem trenutku. To bi lahko bil izziv soočenju in izjava ranljivosti. A kot se zdi, je resnica nekje vmes. Glasba grškega outsiderja je brezkompromisna. V tem je ranljiva in nepremagljiva hkrati. Je živa in natančno razpršena metafora kontekstov, znotraj katerih trenutno operira PAN z distribucijo idej, scen in principov. Distribucijo skozi muzike.

Dejstvo, ki se bo v prihodnje izkazalo, je, da so principi novega plodnega mešanja zastavljeni v navidez kakofonični singularnosti. Moff nam s svojim kolažiranjem predstavi muzikalno vzporednico tega mešanja, saj stoji med navideznimi opozicijami. Na eni strani Moff predstavlja strujo horizontalnih principov danes neprecenljivih ustvarjalcev, katerih osnovno orodje je referenca - Jasona Lescalleeta, The Caretakerja in podobnih. Na drugi strani se loteva soočenja z bolj dostopnimi ritmičnimi, v prejšnjem smislu vertikalnimi glasbami. Tukaj se približuje zvočnostim, kakršne ustvarja ameriški mejni beats artist Matthewdavid, ki je Moffu skozi svojo izpostavo Leaving Recordings tudi omogočil nekatere prve uradne izdaje. Skozi delo s samplerjem in metodo sestavljanja narative iz malih drobcev glasb drugih avtorjev Jar Moff oblikuje edinstvene in sveže zvočne krajine, ki jih pravzaprav ne moremo umeščati muzikalno blizu delu Josepha Hammerja ali Ghédalie Tazartèsa, katerih glasba je s podobnimi principi PAN reprezentirala že dlje v preteklosti. Te narative so bližje sestavljanju hiphoperskih dinamik ali ekstenzivnemu delu z drobci semplov, kakršnega poznamo tako iz solo kot bendovskega dela Panda Beara, člana Animal Collective.

V vsem tem Jar Moff lepo reprezentira narativo selekcije kolega sonarodnjaka – Billa Kouligasa, ki s PAN združuje legitimnost najbolj radikalnih elektro akustičnih – kirurških hrupnežev ter ritmično patino najdrznejših ritmičnih, pogojno klubskih glasb. Seveda pa je edini način, na katerega Jar Moff tu uspe, neizpodbitna kvaliteta izdelka. Svoj čas so nekateri analitični filozofi poskušali sesuvati strukturalistično misel tako, da so oblikovali izmišljene teorije brez prave argumentativne osnove, te pa so v objavo pošiljali uglednim vestnikom, znanim po izdajanju strukturalistične filozofije. Zgodila se je celo objava nekaterih besedil. Morda bi bilo smotrno Billu Kouligasu predložiti najbolj čuden, kakofoničen, subverzivno zamišljen material. In videti, kaj se zgodi ... Do takrat pa ... slavimo kakofonijo.