Williams Street, Grand Hustle, Adult Swim, 2012

Ob informaciji, da kanita skupno ploščo zaploditi južnjaški raperski veteran in član ekipe Dungeon Family, Killer Mike, ki ponavadi svoje albume pokvari s povprečno ali celo bledo produkcijsko podobo ter odštekani newyorški podzemni  eksperimentalni producent El-P, so se nasmeški na raperskih licih znašli v skupinski ekstazi.

Dve leti kasneje je raperska skupnost neverjetno in kar malce presenetljivo enotna, da gre za izjemen presežek in album, ki ga je žanr še kako potreboval. Dobil ga je v najbolj primarni formi producenta na eni in emsija na drugi strani, ki se je že v času zlatega obdobja izkazala za dobitno kombinacijo.

Killer Mike je svojo šesto ploščo v kompletu zakuhal s producentom El-P-jem, ki je tokrat svojo običajno ekstremno eksperimentalno rapersko produkcijo polno nenavadnih zvokov, povsem približal estetiki raskavega Killer Mikovega vokala in južnjaškega rapa. Nastala je mešanica med močnim, udarnim, rahlo konfuznim in kaotičnim blokovskim zvokom umazanega New Yorka ter igrivo, zvodniško, zajebantsko noto atlantskega hiphopa.

V empatično, povsem nespolirano produkcijo, slonečo na izjemno močnih bobnih, občasnih čudnih zvokih ter vseprisotnih vpadih sintov, El-P vnaša dramatiko in nemir današnjega časa. Zmedeno klavstrofobijo, ki se giba med poljema valovitih basovskih linij ter dinamičnih dodajanjih in odvzemanjih različnih inovativnih vzorcev, producent ohranja skozi kompleten album. Nit se ne izgubi niti enkrat, vseskozi je jasno katero ploščo poslušamo, uporaba tipke skip je povsem nepotrebna, zvočno pa nas pelje prek mnogih spektrov nazaj v izhodiščno točko sprejete umazanije in rahle odtujenosti. Popotovanje skozi najrazličnejše vzorce, od razburkanih klavirjev in kitar, nevarnih sintov, sopihajočih orgel do klasičnih soul vzorcev je umazano in razburljivo. Okrancljanost južnjaškega rapa se sreča s trdo, prvobitno dinamiko vzhodnoobalne zlate ere do te mere, da dobimo album, ki je prepis najboljših del hiphopa s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja v današnji čas. Pravzaprav gre za album, ki bi bil zlahka narejen na opremi izpred več kot dvajsetih let, a z moderno digitalno tehnologijo, s katero producent ostaja v stiku s časom in ponuja prepotrebno svežino.

Skozi produkcijsko umazanijo, v katero El-P tokrat za svoje razmere spusti veliko srca in duše, se vidi, da sta se fanta spoznala v živo in ugotovila kaj komu ustreza. Psihološki pristop k albumu, se seveda povsem razlikuje od trendovskega dela izza domačega naslonjala za trenutno še neznanega raperja, kar rezultira v albumu, ki žanr znova postavlja v čas iznajdljive kreativne inspirativnosti. Killer Mike se namreč spretno izogiba etiketiranju, se sprehaja med politično angažiranostjo Public Enemyjev, pronicljivo uličnostjo Cannibal Oxov, aktivistično jezo Ice Cuba, k temu pa dodaja zvodniško, zabavno, mestoma humorno in ganstersko estetiko južnjaškega rapa. Vse to počne z družbenopolitičnega aspekta zavednega rapa, brezkompromisno in neozirajoče se na trenutne glasbene trende in komercialne tokove raperskih kolegov.

Njegove zgodbe o policijski brutalnosti, politični skorumpiranosti, paranoičnem nezaupanju ali teorijah zarote,  reflektira preko svoje povsem nekonformne drže. Tehnično je neverjetno dovršen, čuti ritem, s hripavim glasom, razgibanim tokom, domiselnimi ritmičnimi strukturami in stilsko odličnostjo predstavlja zgodbe povprečnega, povečini depriviligiranega modernega Američana. V zgodbe vklaplja veliko humornih vložkov, metafor in navsezadnje tudi provokacij, z rapom samim in njegovo problematiko pa se, razen v uvodni kompoziciji ne ukvarja.

Album »R.A.P. Music« v črkah R, A in P skriva ime »Rebellious African People«, naslov pa se zrcali skozi vseh 12 skladb. Na njem se producent in raper povsem ujameta, kemija je prisotna skozi kompleten album, ki je koheziven, vitalen, koherenten in predaja veliko karakterja obeh protagonistov. Gre za ploščo od katere ogromno pričakuješ in še več dobiš, na kateri ni bližnjic, in ki v sebi nosi pridih današnjega časa in trenutka. Ponuja nam lekcijo politične in raperske zgodovine, predaja energijo med avtorjema, je poln refleksij, v sebi pa nosi močan kritičen, a hkrati tudi povsem nemoralističen pridih in zabavno noto.

„R.A.P. Music“ je potenten, ploden in samosvoj prikaz kako lahko nekdo ustvari konkreten album, brez razmisleka o airplayu, samoomejevanju in trendovski navlaki. Ponuja raznolik preskok med različnimi raperskimi stili, ki hkrati ohranja vse specifike lastnega stila, dobro mero poštenosti, eksperimentalnosti, uporniškega duha in neubogljivosti. Killer Mike z glasom parirajočim močnim El-Pjevim beatom, inteligentno ohranja retoriko brezkompromisnega, uporniškega rapa, album pa je križanec med klasiko Public Enemyjev »It Takes a Nation of Millions To Hold Us Back«, Ice Cubovo »AmeriKKKa's Most Wanted«, pravzprav nekakšna južnjaška verzija Cannibal Oxov in njihovega »Cold Veina«, z dodatkom ikonografije in verbalne sproščenosti južnjaških junakov Geto Boys. Album, ki se bo vtisnil pod kožom vsem ljubiteljev rapa z jajci, generaciji Public Enemyjev in Bomb Squadov, tistim, ki so nad hiphopom obupali 20 let nazaj pa tudi tistim, ki ne prisegajo na industrijsko popačenost ter seveda vsem pravim hiphop glavam.

Nesporna raperska plata leta!