Roadrunner Records, 2016

Na začetku frišnega leta se kot po navadi posvečamo izdajam, ki so luč sveta ugledale še v starem, a so tako ali drugače bile pomembne in niso dobile priložnosti prej, čeprav so nekatere izšle že več kot pol leta nazaj. Ob poplavi vseh nalezljivih glasb res ni težko česa izpustiti. A bolje pozno kot nikoli. Današnji termin zatorej posvečamo norveškim divjakom Kvelertak, ki po treh letih stojijo za novim albumom Nattesferd. 

Kvelertak obstajajo od leta 2007, s svojim istoimenskim prvencem tri leta kasneje pa so poskrbeli za razvrat med poslušalstvom, kar jih je posledično pripeljalo do prepoznavnosti po celem svetu. Cepljenje rock'n'rolla z black metalom, punk rockom in še marsičem drugim, odpeto v pristnem materinem jeziku, je sekstet iz zahodne obale Norveške izstrelilo med velike bende. Po prejetju dveh Spellemannov, ki veljajo za norveške grammyje, pa so proti Kvelretak začela leteti priznanja in hvalospevi z vseh koncev, nenazadnje tudi s strani norveškega prestolonaslednika princa Haakona. Po zapuščinah skandinavskega rocka v stilu Gluecifer, Turbonegro in Hellacopters preko black metala v stilu Mayhem in zgodnjih Darkthrone do stadionskega tršega rocka tipa AC/DC Kvelertak kuhajo svoj zvarek z vikinško postrežbo. S svojim glasbenim izrazom pa spadajo v hitrorastoče polje kitarskih bendov zadnjih let, v katerega spadajo, oziroma so spadali tudi  Ghost, Uncle Acid and the Deadbeats, preminuli Devil's Blood in obetajoči Gold.

Po drugem albumu Meir so Kvelertak glasbeno zasidranost širili na sigurnih, trdnih temeljih svojega diskografskega predhodnika z bolj širokim in udarnim zvokom, ki ga je pri obeh albumih prispeval Kurt Ballou. Pri zadnjem albumu Nattesferd je bend izbral drugačno taktiko in mnoge začudil že s prvim singlom 1985. Mnoga mnenja so ciljala na žanrsko ustalitev celotnega albuma v melodičnem poenostavljenem rock metalu iz osemdesetih, v katerem ni več mest za presenečenja kot so ta obstajala na prvih dveh albumih. A že v uvodnem komadu Dendrofil For Yggdrasil se je marsikdo ugriznil v jezik. Jezna blasfemija bobnarskega udrihanja in brezkompromisna drža melodij treh kitar, začinjenih s hreščečim vokalom, spet pokažeta močno produkcijo, za katero je tokrat kriv Nick Terry, ki je med drugim delal tudi z The Libertines in Turbonegro. Če izpustimo že omenjeni singel s tokom pocukranega rocka izpred tridesetih let, pridemo do naslovnega Nattesferd, v katerem razporejenost treh jeznih kitar pride najbolj do izraza, ko se glavni melodiji najprej pridruži druga ritmično sinkopirana, čez vse pa se razprostre še  akustična uravnava »kič« vložkov. Slednja spomni na švedske Hellacopters in njihov album By the Grace of God, na katerem obilico spevnosti dodajo spremljevalni glasovi. Fluidnost Kvelertak ne jenja niti z zadnjim doomersko okleščenim komadom Nekrodamus, v katerem ima glavne besedo ponavljajoča se bas linija.

Kvelertak v svojih besedilih ne obravnavajo le norveške mitologije, kot npr. v uvodnem komadu, v katerem najdemo opis mitološkega drevesa, ki združuje devet svetov. Komad Bronsegud denimo vsebuje tematiko, povezano z Iluminati, saj je bila zasedba v preteklosti obtožena kolaboracije; pesem Heksebrann pa govori o enem od najbolj razvpitih sežiganju čarovnic, ki se je zgodilo na Norveškem okrog leta 1800.

Dejstvo je, da se na albumu Nattesferd pripeti kar nekaj »rockersko-šminkerskih« momentov, za katere bi zasluge verjetno lahko pripisali kakšnim Motley Crue ali zgodnjim Judas Priest. Komada Svartmesse in Ondskapens Galakse bržkone ustrezata taki oznaki. Z osladnim power riffom skozi srednje hiter tempo te ne reši niti galopiran bas niti »forever snare« boben. Brez zamere do omenjenih žanrov in bendov, ampak takšni komadi znižajo oceno začetne resnosti in predanosti benda, vsaj na strani tukajšnjega recenzenta. Križanje žanrov je tokrat pustilo rahlo grenak priokus v primerjavi s predhodnima dvema izdajama. Kljub temu pa vse pesmi delujejo močno in dodelano, verjetno še najbolj namenjene živi koncertni izvedbi, kakršni smo bili v teh krajih priča že dvakrat.