Glitterbeat Records, 2023

Lenhart Tapes je avantgarden glasbeni projekt iz Beograda, ki pod vodstvom producenta Vladimirja Lenharta ustvarja edinstveno mešanico etnonojzerskih zvokov. Drugi album, Dens, odlikuje inovativno preoblikovanje pozabljene balkanske glasbene tradicije. Lenhart Tapes je na radiu gostoval pred dolgim desetletjem, tisti one-man nastop pa je bil svojevrsten zaradi »smetiščnega« brkljaškega pristopa k didžejanju s pokvarjenimi walkmani in kasetami. Letošnji album se zdi vsaj na prvi pogled bolj obširen in speglan. 

Ko se spustimo na zvočno potovanje albuma Dens, hitro začutimo svežino v pristopu k etnonojzu. Producent Vladimir Lenhart da na svoje reinterpretacije balkanske glasbe s sodelovanjem vokalistk Tijane Stanković, Svetlane Spajić in Zoje Borovčanin kar nekaj svetovljanskih odtisov v smeri DakhaBrakhe in še bolj industrialnih ritmičnih podlag. V domačem prostoru bi lahko podobnost našli nekje med projektoma Baba'n'Dica in Darla Smoking. Nič kaj nežno rokovanje z ljudsko pevsko zapuščino sicer ne pomeni, da bi bili vokali razbiti na prafaktorje – inštrumenti se vedno držijo v ozadju in le podpirajo pripovednost komadov. »Vzhodnjaškim« poslušalcem zlahka sežejo do srca, saj so besedila v slovanskih jezikih dokaj razumljiva. Rezultat je čarobno srečanje umazanega hrupa in, za marsikaterega »zahodnjaškega« poslušalca, pravljične ljudske glasbe.

Dens odraža odločno umetniško držo, ko združuje hipnotične Walkman posnetke, industrijske ritmične zanke in tradicionalne ljudske pesmi. Želi pokazati, kako zanimiva, večplastna in brezčasna je lahko ljudska glasbena tradicija – to ji bržčas uspe. Hkrati pa odstira njeno izjemnost, njeno geografsko specifiko. Treba je priznati, da se balkanske pesmi v pop kulturi izjemno rade znajdejo v raznih zankah oziroma semplih. Za primer vzemimo recimo bolgarsko pesem Petrunki z neskončno priredbami ali pa kar komad, ki ga najdemo na albumu, Mejremo. Poslušalcem zasedbe Altın Gün in širši turški javnosti je znana kot Leylim Ley, ljubiteljem narodnjakov kot Sine moj, po navedbi Lenharta pa gre za goransko ljudsko pesem, ki je na albumu poimenovana Mejremo. Ne glede na to, ali so Goranci oziroma Gorani na južno Kosovo prišli iz Sirije, torej ne glede na nejasno etnično poreklo, je iz glasbe nemudoma razviden spoj slovanske staroverske zapuščine in »orientalizma«. Ta nežen orientalizem s svojimi plesnimi ritmi in harmoničnimi molovskimi ter mikrotonalnimi lestvicami evropsko glasbo navdušuje že od srednjega veka. Skratka, balkanska glasba je načeloma prepoznavna (tržna) niša.

Skladbe na albumu so zelo vešče stkane, čemur priča tudi lep nabor zaslužnih imen. V splošno spevnost skladb so vtkane posamezne disonance in kakšen potuhnjen hrušč, kar jim daje rahlo prismuknjen zven, ki ne le odganja osladnosti, temveč jih pečati s plastmi zgodovine. Razpon zvokov, ki jih izvablja nabor od primitivnih akustičnih inštrumentov do elektronskih zvokov in posnetkov iz novejše zgodovine, nam očrta življenjski tok vseh teh pesmi. Nasploh pa so pesmi dokaj ležerne in ponavljajoče se, ne ravno razvlečene, ker niso dolgočasne, a redkokdaj krajše od štirih minut. Morda se poraja občutek, da se na Balkanu ves čas nekaj dogaja, zgodi pa se ne nič novega. Ker smo doslej govorili le o balkanskih pesmih, izpostavimo raje kakšno slovaško: Vodu brala je s svojim nežnim dvoglasjem in močno ritmično spremljavo odličen uvod, Starala sa pa srhljiv zaključek. Obe skladbi sta neopazno vpeti k telesu albuma, na katerem najdemo predvsem rahlo otožne goranske pesmi in bolj navihano srbsko Žuta žaba. Vrhunec albuma bi lahko bila Što si glava, ki je kompozicijsko zelo jasna in zato še posebej uho lovljiva. Lahko bi rekli pokalica.

Za zaključek moramo še nujno omeniti, da Dens cilja svetovno publiko. Obsežen spremni tekst, izdaja pri založbi Glitterbeat, širok nabor ljudskih motivov in maksimalistični posegi v inštrumentalne podlage mu dajejo nekoliko spoliran metropolitanski dah. Lenhart Tapes v veliki meri presega preprosto obujanje tradicije in ima jasno dodano vrednost avtorskega dela. Album je izjemen, ker takih skladb preprosto še nismo slišali. Pa vendar se lahko pridušamo, da morda zmanjka nekaj prostora za bolj pretanjene čare ljudske glasbe. Za svetovno publiko odlično, za domačo pa recimo takole: bi lahko dobili še več? V tem polju obstaja tudi zorni kot povezovanja etnično razdrobljenega Balkana. Ne da bi se s tem avtor nujno sploh želel ukvarjati, niti recenzent, ampak ta ideja zagotovo ždi nekje zadaj v mislih. Da ne gremo predaleč: celotno doživetje Dens odraža umetniško drznost in inovativnost izurjenih glasbenikov, ki na tem albumu dosežejo odlično sinergijo med tradicijo in sodobnostjo in ustvarjajo glasbeno mojstrovino, ki bo s časom verjetno postala eno temeljnih del etnonojzerske glasbe.