L'ORANGE: THE ORCHID DAYS

L'ORANGE: THE ORCHID DAYS

Recenzija izdelka
22. 5. 2014 - 19.00

Mello Music Group, 2014

 

V današnji Tolpi predstavljamo še eno v vrsti odličnih stvaritev, ki jih je v zadnjih letih izdala neodvisna hip hop založbica Mello Music Group. Med njenimi varovanci najdemo celo kopico spretnih rimoklepačev in producentov, med drugim Has-Loja, Open Mike Eagla, Oddiseeja, Apolla Browna, ki redno izdajajo skrbno prezentirane izdelke, združene pod zastavo inteligentnih rim in filingaških podlag. Beatmakerji založbe se nagibajo k starošolskemu semplanju soula, bluesa in jazza, še posebej ortodoksen pri tem početju pa je L'Orange, ki se je tokrat znašel tudi pod drobnogledom Radia Študent.

Gre za producenta, ki v času Abletona in Reasona prisega na MPC-je in gramofone, kar se jasno izraža tudi na kopici plošč, pod katere se je podpisal v zadnjih nekaj letih. Letos je z 'The Orchid Days' L'Orange zajadral v konceptualne vode. V intervjujih je dejal, da je želel posneti ploščo o ljubezni v postapokaliptičnem svetu, in to mu je tudi uspelo. Izrazita atmosfera, ki plato preveva, se vzpostavi v prvi in razelektri v zadnji pesmi. Za epski, filmski uvod v obliki govorjene besede poskrbi Erik Todd Dellums, ki nam, podobno kot pripovedovalec na začetku Dead Flag Bluesa zasedbe Godspeed You! Black Emperor, predstavi žalostno, uničeno stanje, v katerem se bo plošča odvijala. L'Orange v nadaljevanju z vzorčenjem in gostujočimi vokalisti izriše zanimiv svet, ki je, nekako tako kot retrofuturistična nuklearna pustinja v računalniški igri Fallout, ujet med preteklostjo in prihodnostjo. Kontrast, ki je v bistvu že nekakšna prijetna tenzija, je posledica srečanja semplov predvojnega jazza in razpoloženja, ki je tem semplom izrazito tuje.

Gostujoči vokalisti k narativi in atmosferi pripomorejo na presenetljiv, nekako posreden način. Njihove kitice na prvi posluh namreč niso popolnoma v skladu s celostno podobo plošče, saj govorijo o relativno vsakdanjih stvareh. Njihov smoter se izjasni šele, ko jih zavestno poskušamo umestiti v širši kontekst. Takrat pesmi, ki so bile sicer že od samega začetka odlični rap štiklci, postanejo ključni gradniki plošče. Homeboy Sandman, ki s svojim tipičnim, samoreflektivnim humorjem opisuje na videz nepomemben zmenek, v bistvu opisuje začetke velike ljubezni, ki preveva celotno ploščo. Zaključi jo šele odlični Billy Woods, ko njegovi na videz objektivni verzi v pesmi The End dobijo precej bolj oseben priokus. Ob Homeboyu in Woodsu se na The Orchid Days pojavijo še Erica Lane, Blu in Jeremiah Jae, ki zaokrožijo zelo navdušujočo podporno posadko.

L'Orangeu uspeva ustvarjati inštrumentalno glasbo, ki je, navkljub precej prizemljenim semplom, izrazito poetična. K temu verjetno pripomore dejstvo, da tudi sam piše poezijo in da ima jasne predstave o razpoloženjih, podobah in svetovih, ki jih s svojo glasbo skuša oživeti. Na plošči The Orchid Days s kombinacijo izsekov iz radijskih iger ter obskurnih plošč ustvari nekaj, kar je precej večje od vsote svojih seštevancev.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.