Clean Feed, 2023

Luísa Vicentija in ekipo smo pri nas nazadnje lahko ujeli na začetku letošnjega marca v metelkovski Gromki, na koncertnem večeru, ki ga je zaznamovala ljubljansko-cerkljanska produkcijska kombinacija Defonije in Keltike. Kvartet tega nadvse atraktivnega portugalskega trobentača je ob pričujoči priložnosti predstavljal štikle z najnovejše plošče House In The Valley, izdane januarja letos pri Clean Feedu, in razkazal svojo razburljivo in izrecno jazzovsko godbo, dodobra osredinjeno na glasbeno, pa vendarle tudi povsem življenjsko-svetno filozofijo Ornetta Colemana. To je bend, ki svojo kolektivno in temeljno vitalnost najde v afirmiranju svojskosti vsakega navzočega muzičista. Godba najučinkoviteje funkcionira takrat, ko vsakdo odsvira točno to, kar v trenutku čuti, da mora odsvirati. Še bistveno bolj ključen pa je trenutek spoznanja, da v takšnem kontekstu posamezna glasbena ideja nikakor ne more delovati kot avtonomna in povsem individualizirana sila – svojo bit dobi šele takrat, ko preseže konvencionalni pomen avtorstva in nastopi kot izrecno transindividualna referenca za kolektivno muziciranje. 

Poleg Luísa kvartet sestavljajo še nizozemski bobnar Onno Govaert ter Američana, tenorski saksofonist John Dikeman in basist Luke Stewart. Vsi izvrstni muzičisti, ki svojo neomikano svobodnjaštvo pršijo v najrazličnejših formacijah in kombinacijah – gibljejo se med eminentnimi imeni, kot sta William Parker in Hamid Drake, basist Stewart redno igra z Moor Mother, Irreversible Entanglements, Exploding Star Orchestra Roba Mazureka in tako dalje. Skratka, precej izkušeni glasbeniki, hkrati pa pravzaprav relativno mladi in tako zagotovo še niti blizu popolnega izčrpanja kreativnega potenciala. Morda je ravno slednja podrobnost – kombinacija precej čvrstih izkušenj in zagona, ki morda res ni več mladostniški, je pa vsekakor še vedno mlad – tista ključna za tako vpadljivo intenzivno, vseskozi napeto godbo. Posnetki, ki jih na plošči House In The Valley slišimo, vsebujejo pravzaprav neprecenljivo dinamiko muziciranja; kot da bi kvartet boj, ki ga v splošnem bije z jazzovskimi konvencijami, togimi hierarhijami in omejujočimi formami, bil z malone zverinskim zanosom. To ni nikakršen trepetajoč boj. Tu ni negotovih cincanj. To je čvrsta bitka in čisti triumf svobode v glasbi. 

»The saddest thing in the whole world is when a human being makes another human being feel less than they are« je enkrat čudovito pripomnil Ornette. Sicer nadvse preprosta formulacija, ki zagotovo najde kakšno newagersko variacijo, a bistvo je povsem na mestu. Še več, bistvo je ključ muziciranja kvarteta Luísa Vicenteja. Slednji se najprej več kot očitno ne vidi v vlogi nekakšnega vsemogočnega idejnega vodje, ki v inherentno vzvišeni maniri svojemu ansamblu preprosto dovaja partiture, ideje, glasbene strukture in pričakuje neomajno natančnost poustvarjanja. Kompozicije kvarteta so vseprej kot statične – so nekaj, kar se do neke mere popolnoma formira v trenutku oziroma v situaciji danega performansa. Kompozicija se na novo napiše z vsakim novim nastopom in z vsakim posameznim članom posebej. Luís torej ne nalaga direktiv, ne prevzema absolutne odgovornosti za glasbeni razvoj. Cilj je predvsem ustvariti kolektivno polje muziciranja, ki vsem navzočim muzičistom omogoča, da generirajo lastne ideje in jih prosto dovajajo nazaj v skupno. Posameznik-glasbenik skratka svoj idejni potencial dovrši šele v kolektivu, v kolektivni praksi, hkrati pa je pogoj neprekinjenega delovanja kolektiva neposredno in čuječe sodelovanje vsakega člana. 

Nekaj jasno formulirane strukture pa ta godba vendarle premore. V tok muziciranja sem pa tja vstopijo jasno izražene teme in motivi. Ti bolj ali manj služijo kot izhodišče za nove potencialne improvizatorske usmeritve, hkrati pa posamezen set na nek način čudovito uokvirijo – zdi se, da tako muzičistom kot nam, poslušalcem, pomagajo ohraniti tisti ključen godbeni tok; tisto tkivo, ki ne glede na morebitne postanke, celo napake, žene naprej, k vedno novim idejam. Sploh pa ta bend, po domače povedano, v vseh pogledih preprosto dobro deluje. Luís in Dikeman tvorita medeninasto tovarištvo, ki mestoma liči že na kakšne legendarne kombinacije tipa Coleman-Cherry ali Ayler-Ayler. Večkrat se poženeta v neprimerljivo vrteča se razpihovanja z rezultati v čudovito perečih teksturah. Dikeman sploh, v vsej siceršnji svojskosti, včasih močno spominja na Brötzmanna ali pišočemu še posebej ljubega Matsa Gustafssona v njegovih najeksplozivnejših trenutkih. Stewart in Goevart ravno tako venomer ostajata čvrsta, ostra, skoraj mišičasta, bi po svoje lahko rekli. House In The Valley skratka ponudi svobodnjaško muziko, polno izredno produktivnih tenzij, hkrati pa predstavlja vpogled v čudovite možnosti tipa kolektivnega muziciranja, ki vlogo posameznika znotraj benda razume neprimerljivo holistično.