Flenser, 2015

Mamaleek je bend, ki prihaja iz San Francisca. Sestavljata ga brata, katerih identiteta je skrita v anonimnosti, saj javnosti drugače kot po umetniškem imenu skupine nista poznana. Njuna glasba, Via Dolorosa, je že njun peti studijski album, je blizu black metalu, ki ga poganja elektronika. A če sta na preteklih ploščah Mamaleek kljub raznovrstnim vplivom od elektronike, eksperimentala in noisa še vedno vidno ostajala v okvirih black metala, sta z zadnjim albumom naredila večji odmik od metalskih tirnic. Tokrat sta pustila, da povodec prevzamejo vplivi atmosferike, vzhodnjaških melodik in tudi jazza, ob tem pa svojo metalsko zapuščino puščata ob strani. Vsaj na prvi pogled ni opazna na prvo žogo. Namesto tega slišimo več raziskovanja skozi prej omenjene smeri, na metalski predznak pa nas opominja predvsem iz črevesja prihajajoči in vreščeči vokal ter mračnjaški podton.

Via Dolorosa ob novi zvočnosti prinaša še novost pravih bobnov, na preteklih albumih sta brata uporabljala ritem mašino, tokrat pa slišimo organski ritmični zvok, kar se dobro ujema z melodiko kitar Bližnjega vzhoda, ki dosegajo bodisi meditativni učinek ali pa se tako kot pri pesmi Ain't No Thief gibljejo znotraj prijetnega jazza. A da ne bo pomote, Via Dolorosa ima tudi temno, srhljivo stran, kar se jasno pokaže že ob uvodni pesmi Nothing But Loss. Ob minimalističnem in dostikrat kovinsko zvenečem zvoku pa se celotna podoba albuma pokaže kot spreminjajoča forma. Nežni toni se hitro prelevijo v kovinski zven, pod prijetno melodijo pa slišimo vokal, ki ga trga od jeze in grozljivo momlja. A kljub tej dvojnosti celoten album deluje povezano, Mamaleek z lahkotnostjo vzpostavljata povezave med na prvi pogled nasprotnimi si stranmi. Razkorak med večinoma umirjeno in meditativno instrumentalnostjo ter vokalom je tako velik, da se zdi, kot da pesmi tvorita dve celoti. To je recimo opazno pri pesmi Already There, kjer se na trenutke zazdi, kot da bi v studiu bend snemal instrumentalno glasbo, a bi mikrofoni po naključju posneli še glas pijanca, ki laja in stresa svojo jezo globoko v noč.

Na tokratnem albumu sta Mamaleek stopila korak dlje k raziskovanju njunega zvoka, ki sta ga glede na pretekla dela bistveno umirila. A uspelo jima je doseči, da sta med seboj povezala nasprotne bregove elektronike in organske instrumente, srhljivosti in groze z nežnostjo in skoraj sanjavim zvenom. Pesmi, ki nosijo naslove po tradicionalnih suženjskih pesmih, so tako zaokrožene v med seboj povezano celoto. Via Dolorosa je album, ki vsebuje nasprotne zvočne vzorce, a ne z namenom dekonstrukcije, temveč povezovanja in iskanja ravnotežja med različnimi glasbenimi vplivi.