MISANTROP: REPROACHING THE ABSURD

Recenzija izdelka
16. 7. 2021 - 19.00

Opal Tapes, 2021

Kam udari šamarčina, ki ne boli, ker cilja stran, in kaj ostane od samote, če jo poskušamo preglasiti? Ljubitelji elektronskih podvigov smo jo v preteklem obdobju melanholije in anksioznosti poskušali utišati tako, da smo jo podkrepili z ambientalnimi godbami in si dovolili introspekcijo. A če za začetek zavzamemo nekoliko pesimistično pozicijo do t. i. rejvov oziroma aktualnega hajpa okoli glasbe tipa »sam da ružimo«, jo karnevali, pospremljeni z zvočnimi šamarji, zopet preplavljajo s serotoninom. In ravno takrat, ko smo se torej složno z valom pestrega dogajanja začeli dvigati kot prah s pohištva in se v stilu izgubljeno – najdeno (ali obratno) razlivati po plesiščih, je pri založbi Opal Tapes svoj debitantski album Reproaching the Absurd izdal v Berlinu dejaven producent Nicolai Vesterkær Krog oziroma Misantrop

V današnji Tolpi bomov bomo torej prisluhnili Nicolaievemu osebnemu potovanju vase in iz sebe, v zavetje kluba in nazaj na ulice ter iz studia v domače poslušalnice ali v tiste redke prostore, kjer se srečata klubska in zvočna umetnost ter se v zavedanju kontradikcij sveta tako ali drugače zapleše tudi na razlomljene ritme. Kot je izjavil v enem izmed intervjujev, se v svojem najnovejšem delu osredotoča na obdobje nezmožnosti ustvarjanja zavoljo intenzivnega doživljanja depresije in anksioznosti. Ti sta tudi glavni razlog, zakaj album luči sveta ni ugledal že prej. 

Občutke tesnobe, želja in obžalovanja poskuša osvetliti z reprezentacijo doživljanja glasbe in različnih stopenj mentalnega dogajanja v okviru zabav. Plošča, ki temelji na glasu in besedilu, torej izziva predsodke poslušalcev, nelagodje in kritiko funkcije repetitivnih ritmov kot zapolnjevalcev samote pa uporabi kot most. Ta povezuje in ločuje nočna umska stanja od dnevnih, v katerih se med izgubljenimi ljudmi znajde še kak moralni maček, ki si postavlja vprašanja, kot sta na primer »Ali sploh uživam?« in »Zakaj uživam?«. 

Odgovor morda najdemo v tistih utopičnih momentih blaženosti, ki izpuhtijo v trenutku, ko se pojavijo, in ravno s to svojo hipnostjo opozorijo na potrebo po odgovornosti do ljudi okoli sebe, ki jo spremlja rejverska tesnoba. V podobnem stilu se je produciranja albuma lotil tudi Misantrop, ko je k sodelovanju povabil saksofonista Jeremyja Coubrougha, ki hkrati krepi nelagodje in s svojim kakofoničnim vložkom v prvem in zadnjem komadu meri na užitke in hrup onkraj polj varnih zavetij; pa najsi bodo zunaj ali znotraj sebe. Naj omenimo še, da Misantrop v angleščini uporablja zaimek »they«, ki hkrati definira njegovo kvirovstvo in izraža dejstvo, da je izdelek kolektivni produkt. 

Za konec naj nam kot opozorilo in nekakšno dopolnilo služi Attalijev citat: »Veselica, rave party – ali njun svetovljanski nadomestek, nočni klub – sta še dodatna dovoljena ventila nasilja. V takem pustu brez posta in brez kanalizirane tragičnosti je glasba le maska nezmožnosti komunikacije, samote sopostavljenih plesalcev, tišine, ki jo vsiljuje zvočna jakost, ko odvzema besedo tistim, ki je tako ali tako nočejo ali ne morejo prevzeti.« Album Reproaching the Absurd s svojim obstojem namreč tudi kljubuje kritiki, uperjeni proti navidezno zgolj hedonistični sceni, ki s takšnimi albumi dokazuje obstoj samorefleksije in odvodov drugačne vrste šamarčine. Ta v poskusu zoperstavljanja vsakdanjosti ne zdrsne v pasti ignorance, ampak zadene zato, ker v vsej nasičenosti udari naravnost v prazno. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness