Dead Oceans, 2023

Mitski Miyawaki, bolje poznana zgolj po svojem prvem imenu, je ena tistih ustvarjalk, ki jim s konsistentnim delom, močno prepoznavnim stilom in umetniško vizijo uspe prebiti stekleni strop glasbene industrije ter s svojimi kompozicijami zavzeti svet. Njen sedmi album The Land Is Inhospitable and So Are We je izšel pri založbi Dead Oceans, trenutno eni večjih indie založb, ki poleg Mitski zastopa denimo še Khruangbin, Slowdive in Phoebe Bridgers. Več kot očitno je torej, da si je Mitski skozi leta zgradila platformo zvezdništva, s pomočjo katere na margino mainstream muzike vstopa tako, da ohranja kreativni nadzor nad svojo glasbo.

Kar resnično izstopa in postavlja Mitski v sam vrh angloameriške kantavtorske scene, so seveda besedila. Z njimi na izjemno elokventen način opeva téme zasvojenosti, bega, medosebnih odnosov, hrepenenja in celjenja. Uporaba sodobnih metafor zaznamuje njen mladostniški govor, s katerim se poistovetijo predvsem mlajše generacije. Njen pesniški slog je seveda izrazito ameriški z vidika nanašanja na tamkajšnje simbole in tako sodobno kot preteklo kulturno okolje. Napol avtobiografski teksti vsebujejo veliko mero čustvene iskrenosti, vpete v epizodično samorefleksijo. Kot opaženo zanimivost lahko, denimo, ko poslušamo komad Heaven, Mitski vzpostavimo kot žensko antitezo Sufjana Stevensa. Podobnost tu izhaja predvsem iz komornega inštrumentiranja in melodičnosti vokala, razlika pa iz načina govorjenja o svojih izkušnjah, kar lahko opazite, če si Heaven zavrtite zraven nečesa s plate Illinoise.

Ko smo na Radiu Študent o Mitski nazadnje pisali davnega leta 2016, se je šele postavljala ob bok avtoricama Frankie Cosmos in Angel Olsen. Sedem let kasneje Mitski kraljuje. In čeprav je pri takšni muziki lirika na prvem mestu, je album prepreden z odličnimi aranžmaji. Inštrumentacija lap-steel in akustične kitare s kontrabasom ustvarja močno prisoten okus americane. Slednjo Mitski razširi z zborčkom in komorno zasedbo violin, flavt in trobent ter vse skupaj zapakira v pesmice, ki so stilistično izjemno dovršene in zaokrožene. Svojo umetnost je izpopolnila do točke, na kateri ne gre več za potrebo po razvoju, temveč bolj za ohranjanje drže.

Kot pri sami poeziji je tudi pri kantavtorski muziki pomemben moment zeitgeista in jezika v specifičnem trenutku, da se ljudje lahko povežejo z umetniškim delom. Takoj ko ima glasba semantično komponentno, že veliko bolj narekuje smernice našega doživljanja. Prav tako doživljanje oblikujejo okoliščine, v katerih pridemo v stik z določeno glasbo. V primeru komada My Love Mine All Mine je to doživljanje za mnoge oblikoval trend, v katerem se je pojavljal kot zvočna kulisa za sporočila o nežnosti, ranljivosti in skrbi, pa tudi o bolj spolno specifičnih izkušnjah doživljanja ženskosti.

Pri tem je glasba sicer potisnjena v ozadje, saj originalni umetniški izraz posameznik ugrabi ali si sposodi za gradnjo lastnega narativa. Pomembno pa je dejstvo, da glasba odpira možnost za digitalni diskurz o naših prepletajočih se izkušnjah in kolektivnih travmah, izhajajoč iz razočaranja nad svetom, ki obljublja varnost in pravičnost, medtem ko se v najbolj sveži iteraciji poljublja s sionisti. Sporočila o bližini, o zamenjavi moči za skupnost in o celjenju se zasidrajo v duh časa in Mitski lahko razumemo kot misijonarko boja proti odtujenosti in zlorabi.

Če še enkrat povzamemo, gre pri plošči The Land Is Inhospitable and So Are We kljub inherentni ameriškosti za odličen izdelek tako z vidika tekstopisja kot glasbe. Poleg tega pa internetnim množicam ponuja dostopno vstopno točko v feministični diskurz, kar sami glasbi doda politično vrednost, ki je morda sicer precej populistična, toda nosi seme, ki lahko vzklije v radikalizacijo, če ga boste le dovolj zalivali.